1. dan Let proti Omanu
2. dan Prihod v Muscat
Prihod v Muscat v zgodnjih jutranjih urah. V prebujajočem jutru si privoščimo arabsko kavo s kardamonom in čaj. Nato je dan namenjen počitku in pripravam na ekspedicijo. Muscat je bil stoletja eno najpomembnejših pristanišč Arabije in skozi njega je šla trgovina z začimbami, zahodno-afriškimi sužnji in kadilom ‘Francinsense’, nekoč vrednim več kot samo zlato.
3. dan Wadi Shab
Raziskovanje Wadi Shaba.
Južno od prestolnice leži čudovit kanjon Wadi Shab vklesan med morje in Hajarske gore. Med strmimi stenami in nasadi datljevih palm se skrivajo turkizne lagune s toplo vodo. Plavamo v tolmunih in uživamo v čudoviti naravi.
Prvo noč v šotorih prespimo na divji plaži Indijskega oceana.
4. dan Wadi Bani Khalid in puščava Wahiba
Beduinski jezdec kamele v puščavi Wahiba.
Ob obali nato nadaljujemo pot proti jugu. Peljemo se mimo številnih ribiških vasi, kjer so v morju zasidrane številne lesene jadrnice imenovane dhow. Z njimi si je v starih časih sultanat utrl plovno pot vse do Zanzibarja, pri tem porazil Portugalce in začel veliko trgovino z začimbami in sužnji.
Wadi Bani Khalid je zelena dolina čudovitih naravnih tolmunov s toplo vodo. Kontrast našega bivanja v puščavi ne bi mogel biti lepši, kot dnevni skok v toplo vodo, ki za beduine upodablja že skorajda rajske vrtove.
Popoldne prispemo do zlatorumene puščave Wahiba. Od tu naprej se za nas začnejo odkrivati vsi odtenki omanske narave in divjine. Spustimo zrak v gumah terenskih vozil in se odpravimo v notranjost puščave in prespimo na sipinah.
Ob tabornem ognju se nam pridružijo naši stari beduinski prijatelji.
5. dan Prečenje Wahibe in Khaluf – Bela puščava
Jutranji sprehod po sipinah Bele puščave.
Danes prečimo puščavo Wahiba. Pred nami je 200 km vožnje po delno vidni poti ob in skozi sipine. V današnji ogrevalni etapi za terensko vožnjo se dobro spoznamo s džipi in puščavskim peskom. Vožnja ni nevarna, se pa lahko na začetku kaj hitro zakoplješ v pesek ali pa izgubiš sredi labirinta sipin in peska. In ravno zato nas spremlja beduinski vodnik s svojim džipom, ki nam kaže pot in nam po potrebi pomaga ven iz peska. Prav tako nas pelje k sebi domov in tako na edinstven način pridemo v stik z lokalnimi prebivalci puščave – beduini.
Vrhunec dneva je trenutek, ko obstanemo na vrhu rumenih sipin in se pred nami pokaže Indijski ocean.
Dan zaključimo 200 km južno od Wahibe v Beli puščavi. Pokrajina belih sipin se zliva skupaj z Arabskim morjem in ponuja neskončne divje peščene plaže. Vrhunec romantike je spanje ob tabornem ognju pod zvezdnatim nebom in opojno dišeči vonj kadila ‘frankincense’, katerega koščke počasi dodajamo razbeljeni žerjavici.
6. dan Bela puščava in Indijski ocean
Stik puščavskega sveta z Arabskim morjem.
Sončni vzhod na belih sipinah je ena bolj fotogeničnih točk Omana. Jutranje ure namenimo hoji po okoliških sipinah in plavanju v toplem morju. Od tu naprej je pred nami praktično 1000 km divjih plaž Indijskega oceana, ki se razprostirajo do subtropskega mesta Salalah. Napredujemo naprej na skrajni jug. Ta povezovalni dan nas pelje bližje Rub Al Khaliju.
7. dan Indijski ocean – puščava Rub Al Khali oz. Empty Quarter
Nepredstavljive razsežnosti puščave Rub Al Khali, ki se razteza čez celoten arabski polotok.
Naše aktivno potovanje se počasi spreminja v ekspedicijo. Naš kurz je jugovzhod, kjer se v smeri proti Savdiji začne ena najbolj legendarnih in odmaknjenih puščav na svetu. Empty Quarter oz. Rub Al Khali je največja peščena puščava na svetu (precej večja kot Francija). Lahko bi ji rekli tudi ocean peska. Leži na ogromnem območju Arabije v Omanu, Savdski Arabiji in Združenih Arabskih Emiratih. Le redki so jo prečili. Legendarni raziskovalec Wilfred Thesiger je o prečenju Rub Al Khalija napisal knjigo ‘Arabian Sands’, ki je dandanes ‘Sveti Gral’ vsakega puščavskega popotnika.
Nekje sredi dneva zapustimo puščavsko cesto, ki povezuje Muscat s Salalo in se odpravimo v divjino.
Od tu naprej se začnejo neslutene lepote puščavske divjine.
8. in 9. dan Puščava Rub Al Khali oz. Empty Quarter
V puščavi Rub Al Khali, med 300m ali več visokimi sipinami, terenska vozila Toyota Land Cruiser vozimo sami.
V Rub Al Khali se podamo z visoko zmogljivimi terenskimi vozili. Gremo po Lukovih stopinjah z GPS-om, kompasom in našim zanesljivim beduinskim vodnikom.
V omanskem delu Empty Quarterja so nanizane neskončne sipine, visoke lahko tudi več kot 300 m in dolge po nekaj kilometrov. Iz zraka zgledajo kot neskončen labirint. Pokrajina je skoraj nezemeljsko lepa. Počasi in previdno si utiramo pot na skrajni JV Omana, čisto blizu meje s Savdijo. Čim več se ustavljamo, peš osvajamo vrhove in z džipi iščemo prehode. Rub al Khali prejme letno manj padavin kot Dolina Smrti v ZDA. Je ena najbolj sušnih pokrajin na svetu in tudi zavoljo tega tako izjemna, divja in odmaknjena. Pravi prostor za pustolovce in ljubitelje narave.
Ne glede na skrajno divjino in odmaknjenost imamo s seboj kar nekaj ugodja in udobja. Dan začnemo z granolo, omleto z avokadom ali pa svežo solato iz tropskega sadja. Številne fotografske postanke nadgradimo s kavo (imamo tudi specialty kofi in aeropress :)) in arabskim čajem, večeri ob tabornem ognju, kuhanje in peka kruha, pa so sploh eden lepših delov dneva.
Del opreme poleg lopat, rezervnih gum, zemljevidov, pa je tudi naš prenosni tuš.
10. dan Rub Al Khali – skrajni jug in najvišje sipine
Tek na vrh sipine v puščavi Rub Al Khali.
Četrti dan puščave globoko v divjini postajajo sipine vedno bolj rdeče. Z nekaj sreče srečamo napol divje kamele. V preteklosti so tukaj nekaj mesecev na leto s kameljim mlekom preživeli le beduini plemena Rashid.
11. dan Jug Omana – Ubar – Nizwa
Še dve uri jutranjega off-roada in obisk kamel, nato pa se po slabem makedamu približujemo oazi, kjer naj bi se nekoč nahajal starodavni Ubar. Ubar, imenovan tudi puščavska Atlantida, naj bi bil legendarna postojanka karavan, ki so prenašale kadilo ‘Francincense’, nekoč vredno več kot zlato. Eno najbogatejših mest svojega časa, naj bi bilo zakopano globoko v puščavskem pesku.
Dolga povezovalna tura po puščavski avtocesti, ki nas pripelje nazaj na sever, v staro prestolnico Nizwo. Nizwa je pot v preteklost. Še v letih po drugi svetovni vojni je bila povsem nedostopna tujcem oz. nevernikom in v trdnem primežu lokalnega Imama. Ogledamo si staro notranjost mesta s slikovitimi tržnicami in trdnjavo, predvsem pa je Nizwa mesto, kjer res začutiš pravi arabski utrip Omana, prežet s ponosom nekdanjih ponosnih prebivalcev puščave.
12. dan Nizwa – Jebel Shams – Grand canyon (Wadi Ghul) – grad Jabrin – Nizwa
Pogled proti vrhu Jebel Shamsa, spodaj pa Veliki kanjon Arabije, Wadi Ghul.
Premik iz puščave v Hajarske gore je popolni kontrast pokrajin in barv. Današnji cilj je Jebel Shams, pogorje, ki postreže z najvišjo goro Omana (Shams, 3009 m) in dih jemajočim Wadi Ghulom, ‘Velikim kanjonom Arabije’. Prehodimo vršni del Jebel Shamsa s pogledom na sam vrh na 3009 m.
Popoldne se vračamo v Nizwo mimo Jabrina, najlepšega gradu Omana, ki paše tudi v UNESCO-vo svetovno dediščino.
13. dan Nizwa – Muscat
Dopoldan si vzamemo čas za individualno raziskovanje Nizwe. Kdor želi se lahko z vodnikom odpravi na krajši izlet do starodavne vasi Misfad Al Abreydeen, ki je zgrajena iz blata. Vklesana je v hrib in obdana z rajskimi palmovi vrtovi, kjer rastejo tudi mangovci, papaja in diši po jasminu. Tukaj lahko občudujemo ‘faladž’, starodavni omanski sistem namakanja, umeščen tudi v UNESCO kulturno dediščino.
Nato pa se odpravimo nazaj proti Muscatu, kjer se v popoldanskem soncu blešči velika mošeja sultana Qaboosa. Impresivna zgradba je narejena iz najboljšega indijskega peščenjaka in se ponaša z drugo največjo perzijsko preprogo na svetu.
Potovanje zaključimo z večerjo v Muscatu, nato vrnemo terenska vozila in se poslovimo od Omana.
14. dan Povratek v domovino
Prihod nazaj v Slovenijo.
Ime države: Oman
Glavno mesto: Muscat
Uradni jezik: Arabščina
Časovni pas: GMT + 4 h
Sosednje države: Na severozahodu meji na Združene arabske emirate, na zahodu na Savdsko Arabijo ter na jugozahodu na Jemen.
Izraz “renesansa”, ki se uporablja za vladavino sultana Qaboosa Bin Said Al Saida, je primeren, saj kaže na enako bogata obdobja v dolgi zgodovini Omana. Že 5000 let pred našim štetjem je bil južni Oman (zdaj imenovan Dhofar) središče donosne trgovine s kadilom Frankincence. Na potovanju v Oman bomo obiskali stare arabske bazarje, kjer diši po kadilu Frankincence. To zelo cenjeno blago, ki so ga pridobivali iz aromatičnega drevesnega soka, so trgovali za začimbe z Indijo in karavane so ga prevažale po Arabiji. Čeprav so drevesa rasla tudi v Jemnu, so najbolje uspevala v monsunskih hribih Dhofarja, kjer jih, v manjšem obsegu, obirajo še danes. Kadilo Frankincence oz. kadilna bosvelija je bilo tako dragoceno, da je omenjeno tudi v Svetem pismu, saj naj bi ga kralj Salomon prinesel v Betlehem.
Po uvedbi islama v 7. stoletju našega štetja je Oman prišel pod vodstvo dinastije Bani Nabhan. Za to obdobje so bile značilne pogoste državljanske vojne med sultanom in plemeni, zaradi česar je bila država ranljiva za zunanje sovražnike, te so predstavljali Portugalci. Ti so bili zaskrbljeni zaradi omanske pomorske moči, in si želeli zavarovati trgovske poti v Indijskem oceanu. Da bi zavarovali le-te so sprožili več napadov na Omansko državo. Do leta 1507 so tako osvojili glavna obalna mesta Qalhat, Muskat in Sohar. V naslednjih 150 letih si je Oman prizadeval izriniti okupacijske sile. Nazadnje je pod vodstvom razsvetljene dinastije Yaruba, Omanu uspelo zgraditi dovolj veliko ladjevje, za uspeh nad Portugalci. Ti so za seboj pustili malo, čeprav njihova vojaška arhitekturna dediščina prevladuje v Muskatu, utrdbe najdemo po vsem Omanu.
Med 17. in 19. stoletjem je Oman postal naseljena in enotna država, z velikim bogastvom in kulturnimi dosežki. Imel je velik imperij, ki je nadzoroval strateške dele afriške obale, vključno z Zanzibarjem, ter dele današnje Indije in Pakistana. Ko je v 19. stoletju umrl sultan Said, se je cesarstvo razdelilo med njegova sinova. Eden je postal sultan Zanzibarja in vladal afriškemu otočju kolonij, drugi pa je postal sultan Muskata in vladal Omanu. Do konca 19. stoletja je država gospodarsko stagnirala, k temu ni pripomogel niti pritisk Britancev, ki so zahtevali prekinitev trgovine s sužnji in orožjem. Uporniško 20. stoletje v Omanu je zaznamoval razkol med obalnimi območji, ki jim je vladal sultan, in notranjostjo, ki so jo začeli nadzorovati imami (verski učitelji). Sultan Said bin Taimur je bil tisti, ki je prišel na oblast in tisti ki je na prestol stopil leta 1932. Prevzel je nadzor nad nemirnimi območji v okolici Nizve in Jebel Akhdar, le-to mu je uspelo opravil s pomočjo dolgoletnih zaveznikov – Britancev. Praznovanje ponovne združitve Omana s strani sultana Said bin Taimurja se je izkazalo za nekoliko prezgodnje, saj sta se v nadaljevanju zgodila dva upora v letih 1957 in 1959. Oba sta bila uspešno zatrta. Če je bil Said uspešen pri združevanju države, to ne moremo reči za ostala področja. Vodil je politiko, ki je nasprotovala spremembam in Oman izoliral od drugih držav. Pod njegovo vladavino se je država, ki je pred stoletjem še tekmovala v razvoju z Evropskimi državami, začela politično in gospodarsko nazadovati. Medtem, ko so sosednje države ustanavljale države blaginje, je Oman zapadel v revščino. Soočali so se z visoko stopnjo umrljivosti novorojenčkov in nepismenostjo. Tudi upor v Dhofarju v šestdesetih letih prejšnjega stoletja ni uspel. Vrstili so se upori, nemiri so leta 1970 pripeljali do državnega udara, ko je Saidov edini sin Kaboos, ki so mu prikrito pomagali Britanci, zasedel prestol. Nekateri menijo, da Said ni bil slab, le ostro je varoval konservativne tradicije svoje države, za katere se je bal, da bodo zbledele v času hitre modernizacije.
Od leta 1970 je Oman pod vodstvom sultana Qaboos bin Said Al Saida doživel razcvet, vendar je bil sultan Qaboos sprva nekoliko previden. Pred mlado državo so se postavili ogromni izzivi s potrebo po izgradnji gospodarstva, vzpostavitvi infrastrukture in uvedbi izobraževalnega in zdravstvenega sistema, hkrati pa zbrati vojsko, ki bo uspela zatreti upor v Dhofarju (1962-1976). Do konca prvega desetletja njegovega mandata je bil upor uspešno zaključen, država pa je začela zmanjševati zaostanek za svojimi bogatejšimi sosednjimi državami, v smislu razvoja. Sultan Kaboos ima veliko zaslug za to, da je Oman danes miren in se ponaša z učinkovitimi lokalno vodenimi bolnišnicami, uglednimi visokimi šolami in univerzami, elektriko tudi v najbolj oddaljenih vaseh ter odlično in vedno boljšo cestno in pristaniško infrastrukturo.
Leta 1997 je sultan Qaboos odločil, da lahko volijo tudi ženske ter so lahko izvoljene v posvetovalni svet. Leta 2002 so bile volilne pravice razširjene na vse prebivalce, stare 21 let. Prve volitve v svet po novih pravilih so bile leta 2003, leto za tem je sultan imenoval prvo žensko za ministrico. Kljub volilnim spremembam je bilo v dejanski politiki vlade malo sprememb.
Demonstracije v Omanu med t. i. arabsko pomladjo 2011 so se začele predvsem zaradi sočutja z arabskimi sosedi. V nasprotju z nemiri drugod v regiji, pa so bile zahteve protestnikov v Omanu manj osredotočene na zahteve po demokraciji, ter usmerjene na boljše življenske razmere, več delovnih mest ter k hitrejšemu napredku države. Vlada se je na nemire leta 2011 odzvala tako, da je ponudila štipendijski sistem za omanske državljane. Ta jim omogoča brezplačen študij, zaradi česar je velik delež prebivalstva prejel brezplačen študij na univerzi. Obstaja nekaj špekulacij, da brezplačno izobraževanje morda ne bo več dolgo vzdržno zaradi niskih cen nafte.
Od prihoda sultana Qaboos bin Said Al Saida na oblast leta 1970 je Oman skrbno sledil in omejeval zunanje vplive, hkrati pa uživa nekatere prednosti, ki jih ima. Rezultat tega je bilo uspešno sprejetje najboljših delov zalivske filozofije, ki jo zaznamuje strpnost do zunanjih “navad in običajev”. To je bilo doseženo zaradi počasnejšega tempa sprememb, brez žrtvovanja nacionalne identitete, ki je pogosto značilna za hitro modernizacijo. Oman je ponosen na svojo dolgo zgodovino in zavestno ohranja običaje, oblačenje, arhitekturo in pravila gostoljubnosti ter skrbi za obnovo zgodovinskih spomenikov. Z razmeroma skromnimi prihodki od nafte, so Omanci morali trdo delati, da je njihova država postala to, kar je danes. Morda prav zato, aroganca, ki jo je mogoče opaziti v sosednjih državah, tu očitno ni prisotna.
Približno 75 % Omancev izpoveduje ibadijsko sekto islama, ki je stroga oblika ki se izogiba vsakršni dekadenci, celo v arhitekturi mošej. Kljub temu so sodobni Omanci nagnjeni k pragmatični razlagi in so strpni do drugih oblik islamskega bogoslužja ter dovoljujejo izseljencem, da izražanjo lastno vero.
V Omanu je veliko obrti, ki so bile skrbno dokumentirane v okviru projekta, ki ga je podprl Unesco. Vsaka regija Omana je povezana z drugo obrtjo. Bahla je znana po lončarstvu, stara prestolnica Nizwa, kjer na potovanju v Omanu preživimo dve noči v butičnem hotelu, po srebrnem nakitu. Območje Jebel Shams je znano po tkanju preprog, Sur po gradnji čolnov in Shwaymiya po pletenju košar.
Geografsko je Oman velik in raznolik z več kot 2000 km dolgo obalo, razgibanim gorovjem Hajar na severu, delom puščave Rub Al Khali oz. Empty Quarter v osrčju in edinstvenim monsunskim okoljem na skrajnem jugu. Večina prebivalstva države je skoncentrirana na severnem delu države ob obali Batinah, ki se razteza od meje z Združenimi Arabskimi Emirati do Muscata. Najvišji vrh je Jebel Shams (Gora sonca), ki uradno meri 3009 m. Velik del države med gorovjem Hadjar na severu in Dhofarjem je ravninski. Tu prednjači kamnita puščava, vendar so tudi tu območja peščenih sipin. Med njimi najbolj poznane so sipine v puščavi Wahiba, kjer na našem potovanju v Oman prevozimo 200 km off-roada. Manj poznane in težje dostopne so sipine puščave Rub Al Khali oz. Empty Quarter, ki so vrhunec našega potovanja. Sipine so tu visoke tudi 300 m in več, sami pa jih na Omanski avanturi premagamo s pomočjo zmogljivih terenskih vozil Toyota Land Cruiser 200, ki jih vozimo sami. Oman ni tako bogat z nafto kot njegove sosede, vendar ima nekaj obsežnih nahajališč na ravninah v regiji Al Wusta in Al Dakhiliyah. Ob dolgi omanski obali, kjer na plažah Arabskega morja tudi prenočimo in se v njem kopamo, je veliko otokov, med katerimi je najpomembnejši puščavski otok Masirah.
