Oman – potovanje z džipi

Ime države: Oman

Glavno mesto: Muscat

Uradni jezik: Arabščina

Časovni pas: GMT + 4 h

Sosednje države: Na severozahodu meji na Združene arabske emirate, na zahodu na Savdsko Arabijo ter na jugozahodu na Jemen.

Izraz “renesansa”, ki se uporablja za vladavino sultana Qaboosa Bin Said Al Saida, je primeren, saj kaže na enako bogata obdobja v dolgi zgodovini Omana. Že 5000 let pred našim štetjem je bil južni Oman (zdaj imenovan Dhofar) središče donosne trgovine s kadilom Frankincence. Na potovanju v Oman bomo obiskali stare arabske bazarje, kjer diši po kadilu Frankincence. To zelo cenjeno blago, ki so ga pridobivali iz aromatičnega drevesnega soka, so trgovali za začimbe z Indijo in karavane so ga prevažale po Arabiji. Čeprav so drevesa rasla tudi v Jemnu, so najbolje uspevala v monsunskih hribih Dhofarja, kjer jih, v manjšem obsegu, obirajo še danes. Kadilo Frankincence oz. kadilna bosvelija je bilo tako dragoceno, da je omenjeno tudi v Svetem pismu, saj naj bi ga kralj Salomon prinesel v Betlehem.

Po uvedbi islama v 7. stoletju našega štetja je Oman prišel pod vodstvo dinastije Bani Nabhan. Za to obdobje so bile značilne pogoste državljanske vojne med sultanom in plemeni, zaradi česar je bila država ranljiva za zunanje sovražnike, te so predstavljali Portugalci. Ti so bili zaskrbljeni zaradi omanske pomorske moči, in si želeli zavarovati trgovske poti v Indijskem oceanu. Da bi zavarovali le-te so sprožili več napadov na Omansko državo. Do leta 1507 so tako osvojili glavna obalna mesta Qalhat, Muskat in Sohar. V naslednjih 150 letih si je Oman prizadeval izriniti okupacijske sile. Nazadnje je pod vodstvom razsvetljene dinastije Yaruba, Omanu uspelo zgraditi dovolj veliko ladjevje, za uspeh nad Portugalci. Ti so za seboj pustili malo, čeprav njihova vojaška arhitekturna dediščina prevladuje v Muskatu, utrdbe najdemo po vsem Omanu.

Med 17. in 19. stoletjem je Oman postal naseljena in enotna država, z velikim bogastvom in kulturnimi dosežki. Imel je velik imperij, ki je nadzoroval strateške dele afriške obale, vključno z Zanzibarjem, ter dele današnje Indije in Pakistana. Ko je v 19. stoletju umrl sultan Said, se je cesarstvo razdelilo med njegova sinova. Eden je postal sultan Zanzibarja in vladal afriškemu otočju kolonij, drugi pa je postal sultan Muskata in vladal Omanu. Do konca 19. stoletja je država gospodarsko stagnirala, k temu ni pripomogel niti pritisk Britancev, ki so zahtevali prekinitev trgovine s sužnji in orožjem. Uporniško 20. stoletje v Omanu je zaznamoval razkol med obalnimi območji, ki jim je vladal sultan, in notranjostjo, ki so jo začeli nadzorovati imami (verski učitelji). Sultan Said bin Taimur je bil tisti, ki je prišel na oblast in tisti ki je na prestol stopil leta 1932. Prevzel je nadzor nad nemirnimi območji v okolici Nizve in Jebel Akhdar, le-to mu je uspelo opravil s pomočjo dolgoletnih zaveznikov – Britancev. Praznovanje ponovne združitve Omana s strani sultana Said bin Taimurja se je izkazalo za nekoliko prezgodnje, saj sta se v nadaljevanju zgodila dva upora v letih 1957 in 1959.  Oba sta bila uspešno zatrta. Če je bil Said uspešen pri združevanju države, to ne moremo reči za ostala področja. Vodil je politiko, ki je nasprotovala spremembam in Oman izoliral od drugih držav. Pod njegovo vladavino se je država, ki je pred stoletjem še tekmovala v razvoju z Evropskimi državami, začela politično in gospodarsko nazadovati. Medtem, ko so sosednje države ustanavljale države blaginje, je Oman zapadel v revščino. Soočali so se z visoko stopnjo umrljivosti novorojenčkov in nepismenostjo. Tudi upor v Dhofarju v šestdesetih letih prejšnjega stoletja ni uspel. Vrstili so se upori, nemiri so leta 1970 pripeljali do državnega udara, ko je Saidov edini sin Kaboos, ki so mu prikrito pomagali Britanci, zasedel prestol. Nekateri menijo, da Said ni bil slab, le ostro je varoval konservativne tradicije svoje države, za katere se je bal, da bodo zbledele v času hitre modernizacije.

Od leta 1970 je Oman pod vodstvom sultana Qaboos bin Said Al Saida doživel razcvet, vendar je bil sultan Qaboos sprva nekoliko previden. Pred mlado državo so se postavili ogromni izzivi s potrebo po izgradnji gospodarstva, vzpostavitvi infrastrukture in uvedbi izobraževalnega in zdravstvenega sistema, hkrati pa zbrati vojsko, ki bo uspela zatreti upor v Dhofarju (1962-1976). Do konca prvega desetletja njegovega mandata je bil upor uspešno zaključen, država pa je začela zmanjševati zaostanek za svojimi bogatejšimi sosednjimi državami, v smislu razvoja. Sultan Kaboos ima veliko zaslug za to, da je Oman danes miren in se ponaša z učinkovitimi lokalno vodenimi bolnišnicami, uglednimi visokimi šolami in univerzami, elektriko tudi v najbolj oddaljenih vaseh ter odlično in vedno boljšo cestno in pristaniško infrastrukturo.

Leta 1997 je sultan Qaboos odločil, da lahko volijo tudi ženske ter so lahko izvoljene v posvetovalni svet. Leta 2002 so bile volilne pravice razširjene na vse prebivalce, stare 21 let. Prve volitve v svet po novih pravilih so bile leta 2003, leto za tem je sultan imenoval prvo žensko za ministrico. Kljub volilnim spremembam je bilo v dejanski politiki vlade malo sprememb.

Demonstracije v Omanu med t. i. arabsko pomladjo 2011 so se začele predvsem zaradi sočutja z arabskimi sosedi. V nasprotju z nemiri drugod v regiji, pa so bile zahteve protestnikov v Omanu manj osredotočene na zahteve po demokraciji, ter usmerjene na boljše življenske razmere, več delovnih mest ter k hitrejšemu napredku države. Vlada se je na nemire leta 2011 odzvala tako, da je ponudila štipendijski sistem za omanske državljane. Ta jim omogoča brezplačen študij, zaradi česar je velik delež prebivalstva prejel brezplačen študij na univerzi. Obstaja nekaj špekulacij, da brezplačno izobraževanje morda ne bo več dolgo vzdržno zaradi niskih cen nafte.

Od prihoda sultana Qaboos bin Said Al Saida na oblast leta 1970 je Oman skrbno sledil in omejeval zunanje vplive, hkrati pa uživa nekatere prednosti, ki jih ima. Rezultat tega je bilo uspešno sprejetje najboljših delov zalivske filozofije, ki jo zaznamuje strpnost do zunanjih “navad in običajev”. To je bilo doseženo zaradi počasnejšega tempa sprememb, brez žrtvovanja nacionalne identitete, ki je pogosto značilna za hitro modernizacijo. Oman je ponosen na svojo dolgo zgodovino in zavestno ohranja običaje, oblačenje, arhitekturo in pravila gostoljubnosti ter skrbi za obnovo zgodovinskih spomenikov. Z razmeroma skromnimi prihodki od nafte, so Omanci morali trdo delati, da je njihova država postala to, kar je danes. Morda prav zato, aroganca, ki jo je mogoče opaziti v sosednjih državah, tu očitno ni prisotna.

Približno 75 % Omancev izpoveduje ibadijsko sekto islama, ki je stroga oblika ki se izogiba vsakršni dekadenci, celo v arhitekturi mošej. Kljub temu so sodobni Omanci nagnjeni k pragmatični razlagi in so strpni do drugih oblik islamskega bogoslužja ter dovoljujejo izseljencem, da izražanjo lastno vero.

V Omanu je veliko obrti, ki so bile skrbno dokumentirane v okviru projekta, ki ga je podprl Unesco. Vsaka regija Omana je povezana z drugo obrtjo. Bahla je znana po lončarstvu, stara prestolnica Nizwa, kjer na potovanju v Omanu preživimo dve noči v butičnem hotelu, po srebrnem nakitu. Območje Jebel Shams je znano po tkanju preprog, Sur po gradnji čolnov in Shwaymiya po pletenju košar.

Geografsko je Oman velik in raznolik z več kot 2000 km dolgo obalo, razgibanim gorovjem Hajar na severu, delom puščave Rub Al Khali oz. Empty Quarter v osrčju in edinstvenim monsunskim okoljem na skrajnem jugu. Večina prebivalstva države je skoncentrirana na severnem delu države ob obali Batinah, ki se razteza od meje z Združenimi Arabskimi Emirati do Muscata. Najvišji vrh je Jebel Shams (Gora sonca), ki uradno meri 3009 m. Velik del države med gorovjem Hadjar na severu in Dhofarjem je ravninski. Tu prednjači kamnita puščava, vendar so tudi tu območja peščenih sipin. Med njimi najbolj poznane so sipine v puščavi Wahiba, kjer na našem potovanju v Oman prevozimo 200 km off-roada. Manj poznane in težje dostopne so sipine puščave Rub Al Khali oz. Empty Quarter, ki so vrhunec našega potovanja. Sipine so tu visoke tudi 300 m in več, sami pa jih na Omanski avanturi premagamo s pomočjo zmogljivih terenskih vozil Toyota Land Cruiser 200, ki jih vozimo sami.  Oman ni tako bogat z nafto kot njegove sosede, vendar ima nekaj obsežnih nahajališč na ravninah v regiji Al Wusta in Al Dakhiliyah. Ob dolgi omanski obali, kjer na plažah Arabskega morja tudi prenočimo in se v njem kopamo, je veliko otokov, med katerimi je najpomembnejši puščavski otok Masirah.