Čudovita dežela z lepimi plažami, neverjetnimi wadiji, veličastnimi kanjoni, skalnatimi gorami, čudovitimi peščenimi sipinami in pisanimi tržnicami. Oman je znan po mirni zgodovini, čeprav je geografsko lociran v regiji, ki je doživela veliko konfliktov. Ves čas sem se počutila popolnoma varno in brez obotavljanja bi se sama ponoči sprehajala po slabo osvetljenem območju. Vsak domačin s katerim sem komunicirala, je bil spoštljiv, prijazen in zelo sproščen. Verjetno prva stvar, ki me je pritegnila je velikodušnost in gostoljubnost prebivalcev te dežele. Nasmehi skoraj nikoli ne zapustijo njihovih obrazov, njihove prijazne duše pa vabijo ljudi, da uživajo v njihovi hrani, svežem sadju, okusnih datljih in kadilu frankincense.

Na poti v Muscat z letališča sem opazovala kako je vse presenetljivo novo. Videla sem, da se Oman hitro spreminja. Glinene stavbe in stare soseske bodo spremenili v betonske zgradbe in nakupovalna središča. Čez 10 let bo zanimivo spet obiskati ta kraj. Imajo veliko wadijev, ki jih je mogoče raziskati. Mi smo se kopali v Wadi Shabu in Wadi Bani Khalidu. Prijetno je bilo hoditi po dolinah in v vročih dneh plavati v hladni vodi. Wadi Shab mi je bil najljubši, saj ima skrivno jamo z notranjim slapom, do katerega je mogoče priti le s plavanjem skozi ozko vrzel v skalah. To zagotovo ni za nekoga, ki je klavstrofobičen. V mestih po vsej državi so zgodovinske utrdbe in gradovi za raziskovanje. Grad Jabreen tik pred Nizwo je bil moj najljubši, saj se lahko po njem prosto sprehajaš in raziskuješ labirint sob in skritih kotičkov.

V mestih je bilo precej prometa, še posebej zvečer, sicer pa je bila vožnja džipov zelo enostavna. Mimogrede, v večjih mestih so na glavnih avtocestah povsod fiksne kamere za nadzor hitrosti — toliko jih v življenju še nisem videla. Vožnja po puščavi pa je bila nekaj povsem drugega. Sprva me je bilo nekoliko strah, saj še nikoli nisem vozila avta z avtomatskih menjalnikom in nasploh tako velik in zmogljiv avto. Vendar s pomočjo navodil vodnika Anžeta sem se hitro znajdla, se sprostila in uživala v vožnji po puščavi. Vmes je bilo kar nekaj stresnih situacij, vendar sem se ogromno naučila in postala boljša voznica. Dosežek se mi zdi tudi, da se nikoli nisem zakopala v pesku ;). Sedaj me verjetno ne bo strah voziti po različnih terenih in po snegu. Moram priznati, da sem se kar malo zaljubila v Nissan Patrol V8, katerega sem imela priložnost voziti 12 dni.

Skupina je bila odlična! Ker nas je bilo samo 9 udeležencev smo se lahko med sabo vsi bolje spoznali in povezali. Bili smo vseh različnih starosti, kar je naredilo skupino še toliko bolj zanimivo. Skupaj smo kuhali večerje in ob jutranjih žarkih pripravljali zajtrke. Super smo se ujeli med sabo in izvrstno sodelovali. V puščavi kjer je izginil signal in ves hrup, so se pod najlepšim zvezdnatim nebom sklepala nova prijateljstva.

Torej, če povzamem na kratko moje vtise o Omanu s TrekTrekom: Osupljiva država, s prijaznimi ljudmi, čudovito naravo, prelepo arhitekturo (v Muškatu je vse belo!) in neverjetno hrano.  Prečenje puščave je bila dogodivščina, ki je ne bom nikoli pozabila! Potovanje so popestrili sopotniki in seveda vodnik Anže, ki je poln energije in vedno dobre volje.

 

Ana M.