Naše potovanje Nova Zelandija je zelo aktivno, dinamično in v veliki meri ‘taborniško’. Moje, torej Lukovo mnenje je, da je Novo Zelandijo vredno obiskati predvsem zaradi izjemne narave. Najlepši stik z divjino pa doživimo prav s spanjem v kampih. To nam daje popolno samozadostnost, da gremo lahko kamorkoli in si skuhamo obrok na najlepših mestih, točno takrat, ko si to zaželimo. Dodaten ‘luksuz’ je seveda avto, kjer imamo notri vso opremo in hrano za nekaj dni. Tako nam ni treba nič nositi, kuhamo pa lahko imenitne dobrote, ki jih nakupimo v super dobro založenih supermarketih. Naj si bo to organska zelenjava in široka paleta sadja, do najboljšega mesa in dobro znanih zelandskih mlečnih izdelkov.
Večino časa spimo v kočah v nadstandardnih kampih (oni jim rečejo Holiday Park), kjer je ponavadi na voljo velika kuhinja z vsemi pripomočki (pečica, žar, hladilnik …), brezhibno čiste kopalnice s toplo vodo, pralnica perila, dnevna soba, pogosto pa tudi kakšen jaccuzzi in wifi internet.
Marsikdo se bo vprašal, zakaj ne spimo v penzionih oziroma ali morda varčujemo pri stroških. Odgovor je enostaven – Nova Zelandija ne slovi po presežkih arhitekture in zidana prenočišča so v večini primerov brez šarma, poleg tega pa si vezan na spanje v nekem mestu, vasi oziroma naselbini. Užitek spanja pri tem ni kaj prida velik, v ceni ni skorajda nikoli vključen zajtrk, tako da kakšne silne prednosti pri tem ni. Prav tako je potrebno pošteno povedati, da so te nastanitve namenjene množičnem turizmu, ki ga je seveda predvsem na Južnem otoku ogromno in so prenočišča polno zasedena tudi že po 7-8 mesecev v naprej. Mi zato zagovarjamo kampe, ki so resnično precej boljši kot ti, ki jih poznamo iz sosednje Hrvaške. V penzionu oziroma hostlu spimo v mestih Queenstown, Te Anau, pri ledeniku Franc Jozef, Wellington in Auckland.
Avtomobili in rentanje: Srednje velik avto si delijo 4 osebe. V ceni je vštet najem avtomobila z osnovnim zavarovanjem in doplačilom za enega dodatnega voznika. Na Novi Zelandiji se vozi po levi strani, potrebno je veljavno vozniško dovoljenje plus mednarodno vozniško dovoljenje, ki ga dobite na AMZS. Ceste na Novi Zelandiji niso prometne, promet na Južnem otoku je redek in umirjen. Vozi se počasi in striktno po prometnih predpisih. Možno je doplačilo za kasko zavarovanje, vendar v našem zadnjem primeru kasko na Novi Zelandiji ni kaj prida pokril in smo raje tvegali odbitno franšizo, ki je bila max. 2000 eur glede na povzročeno škodo. Ob prevzemu avtomobila je potrebno plačati s kreditno kartico tudi varnostni depozit, ki se ga dobi nazaj na koncu poti, ko vrneš avto čist in nepoškodovan. Računamo, da bo na dan nekje med 2-5 ur vožnje.
V kolikor bi želela biti v avtu samo dva ali trije, se temu ustrezno dvigne cena najema, tako da vas pride dodatni strošek nekje okoli 300-400 eur na osebo. Za tovrstne želje je najboljše, da nas pokličete v pisarno in bomo preverili.
Hoja in treking: Potovanje je narejeno tako, da z avtomobili obiščemo najlepše naravne znamenitosti Nove Zelandije in obenem delamo dnevne sprehode, pohode in trekinge. Načeloma predvidevamo 2-5 urne treke, možno pa je tudi delati bistveno daljše dnevne treke, ki ustrezajo zahtevnim turam v naših Alpah. To potovanje bo bolj fleksibilno kot običajna TrekTrek potovanja in boste imeli možnost na lastno odgovornost po priporočilu vodje potovanja iti tudi na svojo daljšo turo. Je pa potrebno tukaj poudariti, da so vremenske razmere na Južnem otoku zelo nepredvidljive, zaradi vremenskih motenj iz Antarktike in potrebujete zelo dobro ‘outdoor’ nepremočljivo in toplo opremo. Na poti z avtomobili in peš se pogosto ustavljamo za izjemne foto utrinke.
Vreme in oprema: Potovanje Nova Zelandija se odvija v času njihovega poletja. Zaradi nizke zemljepisne širine Južnega otoka in neposredne izpostavljenosti motnjam iz Antarktike, je vreme izjemno spremenljivo in zelo podobno Patagoniji. Pričakujemo lahko temperature do 25 stopinj in sonce, ki se lahko v trenutku spremenijo v dež in 5 stopinj Celzija. Južni otok, še posebej njegova zahodna stran, predstavlja eno bolj humidnih pokrajin na svetu. Skrajni ekstrem je naprimer Milford sound, kjer lahko dežuje tudi 300 dni na leto. Vendar pa prav to ekstremno vreme dela te konce posebne. Zaradi tega lahko občudujemo številne slapove, deževni gozd in nenavadno eksotično rastje, ki spominja na čarobne podobe iz pravljic. Na drugi strani pa je večinoma sončno na vzhodni strani Mt. Cooka in v Christchurchu. Glede na to, da je dež na NZ pogost, se na njega ne oziramo in hodimo v vsakem vremenu. Potrebujete gore-tex hlače in jakno, topel flis in gojzarje. Kar se tiče vremena v bolj severnih koncih NZ, pričakujemo tople dneve, kjer se bo dalo brez problema kopati in sončiti v Nacionalnem parku Abel Tasman in uživati v poletju. Dodatno velja omeniti še močnejše vetrove v hribih, zato pridejo pri hoji zelo prav tudi palice.
Prehranjevanje in stik s civilizacijo: Kuhamo si večinoma sami v kampih, kjer so vrhunske popolnoma opremljene kuhinje. Zelo pogosto se bomo peljali skozi manjša mesteca, vasi in naselbine, kjer se bomo obvezno ustavili na vrhunsko sveže praženi kavi v lokalnih kavarnah, si privoščili svežega lososa ali pa jajčka Benedict. Morda bi razvajali brbončice v vrhunski zelandski govedini iz proste reje ali pa hipsterskih veganskih cafejih. Vsake toliko ne bo škodilo tudi malo dobrega sladoleda in shoppinga. Na Južnem otoku je meka za nakupovanje outdoor športne opreme in izdelkov iz Merino volne. Torej, imeli bomo fino ravnotežje med izkušnjo čudovite narave in užitki, ki jih prinaša civilizacija v obliki malih šarmantnih naselbin.
V glavnem, navkljub izjemni naravi je Nova Zelandija razviti svet, z odlično infrastrukturo in zdravnikom, ki je dostopen praktično takoj, ko ga potrebuješ. Na otoku ni strupenih in nevarnih živali oziroma rastlin, zato je to tudi sanjsko potovanje za družine z otroki.
In za konec še, zakaj nikjer v programu ne omenjamo Maorov? Zato, ker se meni osebno (Luka) ni zdelo vredno obiskati popolnoma človeško razvrednotenih predstav, kjer Maori za miljone turistov uprizarjajo svoj turistični šov. To je tako, kot če bi dali Postojnsko jamo na stoto potenco množičnega turizma. Bomo pa seveda na poti zelo pogosto srečali Maore v manjših vaseh, v njihovem čisto običajnem življenju. In morda se s kakšno družino dogovorimo tudi za obisk, da nam povejo malo več o njihovi kulturi.
