Andrej Brglez, predsednik AMZS

Andrej Brglez, predsednik AMZS

Ekspedicija z džipi v puščavo Empty Quarter je dogodivščina številnih kontrastov. Kot Oman sam. Džipom se namreč na tej TrekTrekovi pustolovščini posveča veliko pozornosti in časa. Kot se kasneje med potjo izkaže, nikakor ne brez razloga. Prečenje izjemne puščave, neizprosno trde do rastlin, živali in človeka je namreč posebna preizkušnja tudi za stroj, voznika in sopotnike.

Zaradi premišljeno izbrane poti, vrhunskega vodenja našega domačega vodnika Anžeta, v labirintu peščenih strmin pa puščavskega mačka Hasana, se zdi vožnja po tem delu sveta lahkotno enostavna, a je v resnici za stroj izjemno trda. Mimogrede, Hasana drugi, ne posebej številčni puščavski vodniki, pozdravijo s tudi tujcu lahko prepoznavnim spoštovanjem. Vsekakor ne brez razloga, velja namreč za enega redkih Beduinov, ki se še vedno redno odpravi za nekaj tednov sam v puščavo. V družbi kamel in skromne zaloge nujnih potrebščin, pa čeprav mu udobje sodobnega sveta nikakor ni tuje.

Veliko terenskih avtomobilov sem že testiral po zelo različnih terenih, tudi puščavah, a prečenje Rub Al Khalija je v tem pogledu nekaj posebnega. Seveda svoje opravi kulisa nemara najlepše puščave na svetu, pa dejstvo, da si z ekipo sopotnikov prodrl tako globoko v praznino sveta, da si z vsakim prevoženim kilometrom več bliže ključnemu vprašanju; kaj je bistvo in kaj balast. Nikakor ne samo na poti skozi puščavo.

Poznam avtomobile, vem kaj zmorejo in kje so njihove meje. Kje je njihov konec. In v Rub Al Khaliju je za avto konec lahko zelo blizu. Kot rečeno zaradi premišljeno izbrane poti, znanja vodnikov in izjemnih Toyot voznik in sopotniki tega ne občutijo, a mene ta misel v puščavi nikoli ni povsem spustila. Bolj se v našem digitalnem času ne bi mogli približati pristnim občutkom potovanja Sira Wilfreda Patricka Thesigerja po teh krajih. Thesiger je pot čez pustinjo ubral v spremstvu Beduinov in kamel, čeprav bi se takrat z lahkoto na ekspedicijo opravil z avtomobilom. Mimogrede na svoje drugo puščavsko potovanje je šel leta 1947, nomade v Empty Quarter-ju pa je takrat ujel v prav takem življenjskem ritmu kot so ga imeli stoletja pred tem. In ta datum še danes ni zelo daleč v zgodovini. V “našem” delu sveta se je takrat, na primer,  rodil David Bowie. Ashes to Ashes’, Life On Mars in Space Oddity pa so več kot primerne glasbene podlage za vožnjo skozi asfaltne, makadamske in peščene etape.


V Oman se ponovno odpravljamo: 20. oktober – 2. november 2022
Program potovanja: https://trektrek.si/potovanja/oman


Thesiger je na poti spoznal pomen kamel, brez katerih ne bi nikoli videl, doživel in preživel puščave. Vsaj ne na način kot jo je. Toyote s katerimi smo prečili puščavo so vredne enakega spoštovanja. To niso “naši” Evropski Land Cruiserji, takim tam pravijo Prado, mi smo zajahali še večje, serijo 200. O teh avtomobilski novinarji po celem svetu pišejo epske zapise, OZN pa jih že leta kupuje po tekočem traku, saj se nanje zanaša pri opravljanju svojih nalog v najbolj nevarnih in odmaknjenih koncih sveta. Sam sem se na tej poti spomnil besed Toyotinega Japonskega inženirja, ki mi je nekoč na testiranju rekel, da pri Land Cruiserjih že dolgo ne gre več samo za tehniko in vzdržljivost ampak prej za ponos in negovanje izjemne tradicije. Vse na seriji 200 je predimenzionirano. Zato traja in zdrži več kot drugi. Vožnja po sipinah je za pnevmatike in mehaniko velik napor, prav tako nešteti udarci grbin in lukenj na poti do sipkega peska. Prevedeno v naše okolje je napor, s katerim se avto pri prečenju sipin spopada, podoben vožnji v visoki plundri, ki prav tako kot droben pesek zapolni dezen pnevmatike, ki se za to ne čisti ampak sneg/pesek pred seboj rine. Vse mehansko je na tej poti pod tako velikimi obremenitvami kot so bile kamele v času, ko brez njih ni bilo ne prečenja, ne trgovanja.

 

In potem se zakopljemo. Land Cruiser počepne. S trebuhom, vročim katalizatorjem in mehaniko podvozja se nasloni na topel puščavski pesek. Težka kamela ne gre nikamor več. Zgodi se prav vsem. Še Hasanu se, sicer redko a vendar. In še dobro da se! To je doživetje zase. Ko se v strmino vkoplje prva posadka na eni strani strnijo vrste zobniki, menjalnik, diferencial, pnevmatike in vsa ostala mehanska druščina, na drugi pa skupaj stopi celotna popotniška ekipa. Vsi kopljemo, rinemo, pa spet kopljemo in spet rinemo. Od otrok do najstarejšega člana. 

 

V praznini puščave se zgradi zaupanje. In končno, pa čeprav samo za nekaj dni, izgine hrupen, nasilen in  hiter svet, ki še pred večerom prežveči in zavrže vse danes narejeno. Od vrečk do novic na medmrežju. Po tej izkušnji v puščavi nisem videl več konca ampak začetek.

 

Če si za konec dovolim še en “inštruktorski” nasvet, sedite za volan vsi, ki vozite. Ne glede na vozniško znanje ali zanimanje za avtomobile, taka priložnost se zlepa ne ponudi. Še zlasti ženske, vožnja po težkem terenu je namreč bolj kot igra moči, spretnost premišljene strategije in potrpežljivosti. Sledite navodilom vodnika in kot stezosledec iščite najbolj primerno pot skozi neskončne peščene grbe, spoštovanje in povezava s strojem prideta sama od sebe.

 

Srečno in obilo užitkov! V vožnji, naravi in družbi.

 

———————————————————————————————————————————————————————————————

Andrej Brglez je predsednik AMZS in že več kot 30 let testni voznik, inštruktor varne vožnje in raziskovalec trajnostne mobilnosti, ki se je udeležil TrekTrekove Omanske pustolovščine.