Izjemna dežela turkiznih jezer, dramatično oblikovanih gora in stepe, za katero se zdi, da se razteza v neskončnost. Je divja in prazna, dežela samih presežkov. To je pravljičnost, kateri resnično ni para.
Njeno divjino polnita brezkrajna tišina in pa famozni patagonski veter. Ta nabira svojo moč že pri južnem patagonskem ledenem pokrovu, ki je največja trajna ledena masa izven polov. Poseljenost je redka, le nekaj naselbin. Tu in tam najdemo kakšno posestvo in gaučota (patagonski kavboj) s svojo čredo. Zanimivi so živalski prebivalci, ki so mnogi endemični področju. Od poskončnega guanaka in hitrega Darwinovega nanduja do simpatične patagonske mare in rožnatega čilenskega flaminga.
Tisoče let pred prihodom evropskih pomorščakov v 16 st., so tu živela plemena avtohtonih prebivalcev. Eni izmed njih, Tehuelchi, so pokrajini tudi dali ime. Patagon jih je poimenoval prvi evropski obiskovalec – portugalski pomorščak Magellan. Ime pomeni Bigfoot (Velika noga), saj so pripadniki plemena bili precej višji od takratnih Evropejcev in njihove stopinje v pesku so spletale legende o velikanih. Tem so se pridružile še druge neverjetne zgodbe in regija je še dolgo časa po odkritju uživala strahospoštovanje. Mogoče so prav te v prejšnjem stoletju privlačile tudi prve popotnike, katerih opevanje lepot je deželi počasi začelo prinašati slavo v svetu. Kot je bil na primer Bruce Chatwin, na čigar potovanje se še danes lahko vkrcamo skozi njegovo knjigo ‘V Patagoniji’.
Patagonija leži na samem jugu Latinske Amerike in je razdeljena med dve vertikalno izjemno dolgi državi. Na zahodu se je približno 10% razteza čez Čile, ostalih 90% pa čez Argentino. Večina popotnikov začne svoje potovanje na severu – v živahni in izjemno unikatni prestolnici Argentine (več o slednjem si preberite v blogu Argentina in Argentinci).
Sladke Calafate jagode
El Calafate, najboljše izhodišče za raziskovanje naravnih rezervatov, ki se raztezajo ob južnih vršacih Andov. Ime je dobil po slastni jagodi za katero pravijo, da se vrneš nazaj v te kraje, če jo poješ. Čisto za vsak slučaj jih pojemo čim več ?.
Najbolj slaven od bližnjih mogotcev je Perito Moreno – največji ledenik na svetu – veličine njihovega glavnega mesta in menda tudi edini, ki se širi. Stati ob ogromni gmoti ledu je posebno doživetje, katerega se na fotografiji ne da zaobjeti. Prav posebno vznemirjenje začutiš v trebuhu ko vidiš, da se bo velik del ledu odkrušil. Ko tako pada v vodo, občutiš skoraj otroško navdušenje nad dogajanjem.
Pogled na fascinantni Fitz Roy
Naslednje visočanstvo je Fitz Roy – gora, ki s svojim posebnim obličjem označuje značaj planinskega mesteca El Chalten. Pogled na goro v človeku vzbudi našo globoko zakoreninjeno potrebo po malikovanju; kljub 21. stoletju te pogled nanjo osvobodi današnjih prepričanj in razlag. Zazdi se, da na vrhu biva nekaj božjega. Nekdaj se je sama gora imenovala Chalten, kar pomeni kadeča se gora in ime ni slučajno; vedno se na vrhu ustavi kakšen ‘dimni’ oblaček. Njegova fantastično izklesana podoba je nekaj, kar ste mogoče videli že na mnogih slikah, a na srečanje z njim te ne pripravi prav nič. Srečanje preprosto fascinira – kot vse ostalo v Patagoniji.
Najdaljši in najbolj slikovit treking pa nas čaka čez mejo v Torres del Painu – enemu najlepših in najbolj čistih nacionalnih parkov na svetu. Središče parka je veriga gorovja, ki s svojo dramatično razgibanostjo jemlje sapo – umetniki matere narave so tu nekaterim vrhovom izrisali tudi značilne črne rožičke, po katerih se Cuernosi imenujejo.
Obkroženi z rumenkasto patagonsko stepo in turkiznimi jezeri nam ponuja širša okolica poglede pravljične dežele. Tudi tu sta večna spremljevalca – veter in tišina, del patagonske akustike. Tu je tisti kraj, kjer vse te barve resnično pridejo do pravega izraza. In vedno ko jih opisujeva spoznava, da so vsi besedni zakladi premali, da bi opisali njene lepote. Enostavno jih je treba videti.
Naš odhod potovanja je potrjen – pridruži se nam na res top TrekTrek Udobni Avanturi.
Staša in Ana
Foto: Mitja Kamplet in Aleksandar Gospić
