Na eni strani je Buenos Aires. Baires, kot ga ljubkovalno imenujejo domačini je veličastno. Kot veliko igrišče arhitektov iz vseh vetrov se zdi, da je mesto postalo izraz tistih najboljših in njegove avenije govorijo močne zgodbe o času kolonizacije.

Sprehod po kultnih ulicah kot je San Telmo in njegovih starinarnicah te zapeljejo v začetek prejšnjega stoletja in obdobje priseljevanj. Začutiš čase, ko so trume prihajale na ladjah v upanju na boljši jutri. Kot so jo italijanski migranti iskali v La Boci, kjer začara caminito – verjetno najbolj barviti ulici na svetu. Del mesta, ki je obenem tudi dom – domačinom tako zelo ljubem – nogometnem klubu Boca Juniors in kjer stoji stadion La Bomboniera (ja, kar bonboniera po naše).

Ljudje iz ladij pa so tu ustvarili zelo eklektično mešanico. Pravijo, da so tu doma Italijani, ki govorijo špansko, se oblačijo kot Francozi in radi mislijo zase da so Britanci. Da je Argentina dom imigrantov najbolje začutiš prav tu, v mestu, ki nikoli ne spi. Tu se namreč najboljši del dneva začne zvečer, kava teče v potokih, okušajo se najboljši zrezki (čeprav so vsi ves čas na ‘dieti’) in na seznamih večerov so obvezne milonge. Če si vege in ne znaš tanga si praktično out 😊.

V Bairesu kot da vsi stremijo k lepoti. Ni nič sramotnega da se ustaviš, pogledaš v izložbi, malo počešeš ali pa da se občuduješ v žlici medtem ko čakaš na hrano v restavraciji. Vsi lifti imajo zrcala, povsod so kozmetični in frizerski saloni…in kilometri nakupovalnih ulic. Videz pomeni veliko. Popularen vic v Južni Ameriki se glasi: Kaj najboljša kupčija na svetu? Kupi Argentinca za kar je vreden in ga prodaj za kolikor misli da je vreden. Tega boste seveda slišali samo pri njihovih sosedih 😊.

Na skrajnem jugu pa se zdi, da se argentinska osebnost obrne kot palačinka – v skladu pokrajino, ki nas obdaja. Betonsko džunglo zamenjajo patagonska prostranstva, kavo pa topli mate v lično rezljanih tradicionalnih bučkah. Ljudje so tukaj bolj umirjeni in pristni nasmehi so del vsakdana. Mestne vrednote zamenjajo spontana prisrčnost, dobrodelnost, pomoč – gaučada. Tradicija domačih kavbojev – Gaučov je tu vseprisotna in lahko jo tudi okusimo na slastnih krožnikih.

Cordero Patagonico – jagnjetina po patagonsko

Seveda pa je nesporni zmagovalec očarljivosti na jugu narava. Zrak se zdi kristalno čist in barve zasijejo v posebnih barvah. Ko pregleduješ fotografije tukajšnjih nacionalnih parkov se zdijo skoraj nerealne. A v Patagoniji te podobe še kako dobijo realno potrditev. Več o tem pa naslednjič.

Staša in Ana,

Foto: Aleksandar Gospić