+ spanje v jurti: Ob sončnem zahodu opazujem domače živali, ki jih pastirji priženejo nazaj k jurtam. Zasije tisto nepozabno zvezdnato nebo, začutim toploto domačega ognjišča in ležišča. Ni lepšega doživetja kot spanje v okrogli jurti, kjer je temno kot v rovu 😊.

Z našimi kirgiškimi prijatelji

+ Kymyz treatma: Lokalna pijača kumis iz kobiljega mleka. Super napitek za telesno moč, vsaj tako pravijo domačini. Za nas pa prav posebna dogodivščina brbončicam, s katero popestrimo druženje z domačini. Bonus pa je lahko tudi boljša prebava, saj ima kymyz diuretični učinek. Bogat je z železom in Kirgizi ga uporabljajo v tradicionalne medicinske namene. Meni osebno pa so vedno neprecenljivi naši obrazi, ko poskušamo to slavno pijačo in izbiramo besede s katerimi bi opisali okus 😊!

+ obisk babičine kamrice: če si v domači hiši, nikar ne pozabi pokukati v njihovo domačo izbo. Presenečen boš nad vsemi slikami, kupom medalj, odlikovanj in priznanj, ki krasijo stene. Vsaka mama bo vesela, ko te bo v svoji hiši sprejela, nekatere so zelo pogumne in kaj hitro povedo, da imamo Slovenke zelo čedne in postavne spremljevalce.

+ domač kruh in čaj: Še topel kruh lomimo z rokami, na podeželju ga ne režejo. Barvno paleto pa vedno krasijo domače marmelade oziroma »varenje«. Slastne sadne zadeve nam točijo kar iz steklenic, kadar pa gostujemo doma pri domačinih v njihovih hiškah pa gospe vedno poskrbijo, da imamo polne hladilnike slastnih dobrot.  Da lahko preprosto okolje postane jedilnica pa kaj hitro vidimo, ko nam sredi travnika pogrnejo kak košček prta, ki ga zvlečejo iz čudežnih nahrbtnikov, pripravijo čajanko in zaokrožijo med nami s pisanimi lončki in čajnikom 😊. Vedno sprejmi ponujeni čaj in nikar ne oklevaj prositi še za ekstra dozo toplega napitka. Starši nam velikokrat v družbo pošljejo najstnike, ker si želijo, da bi se malo družili, se otresli sramežljivosti in le ti potem z veseljem pripovedujejo, da smo odlični odjemalci vročega čaja. Za boljši okus si pa po njihovo čaj sladkamo kar z marmelado. Navada, ki je ostala še iz ruskih časov in je prisotna le v nekaterih predelih.

H kirgiškemu gostoljubju sodi, da je miza polna, še preden prinesejo hrano na mizo.

+ Hrana in gostoljubje: Ko sediš za mizo pri domačinih se potrudi, da boš poskusil vsaj ščepec vsake stvari, ki ti jo ponudijo. Če ti hrano ponudi starejša oseba je nikar ne zavrni, saj velja, da starejše osebe hrano ponudijo le tistim, ki so jim všeč in ne vsakomur.  Ne bodi presenečen, če bodo na mizo zlagali vedno več hrane. Zato morda nasvet – če ne želiš dobiti dodatne porcije, si malo hrane pustii  na svojem krožniku. Preden vstaneš od mize vedno reči »omin« ter naredi z dlanmi gesto, kot bi zajel v sklenjeni dlani vodo in si navidezno umil obraz. To je spoštljiva zahvala za hrano in gostoljubje.

+ treking s konji: Spoznavanje kirgiške kulture in nomadskega življenja na pristen način. Tudi mi se odpravimo po starih nomadskih poteh. Niso ravno prašne, kot v kakšnih kavbojskih filmih, ampak prav lepo zelene. Na koncu nas pa čaka ježa s konji ob prečudovitem jezeru Song Kul.

Tista neskončna širina mi vedno znova napolni srce. Če kje, potem se tu res počutim, kot da sem prišla domov.

Po dolgem času, po daljši odsotnosti, ko prideš z nahrbtnikom na konju in razpakiraš pred jurto, je občutek dvojne sreče. Prva je, juhu, spet sem tu, ljubo doma. Druga pa je povezana s srečo mišic in smeha med jahanjem. Ja, vsi smo vedno istega mnenja. Dva dni ježe je dovolj. Radi smo nomadi za kratek čas in pri tem si naredimo toliko smeha in zabave, da se kljub večernim smešnim priklonom, posedanju, vstajanju še dolgo časa šalimo na ta račun. Jurte so pa dovolj blizu, da nas smeh in toplo zakurjena ognjišča grejejo dolgo v noč…

Barbara Marič

Naslednji odhod v Kirgizijo pa je že 27. julija 2018 !