Zjutraj sem se ob 4h skobacala iz postelje in v glavi premlevala po katerih ulicah najhitreje pridem z vso mojo opremo do zbirne točke za odhod na treking. Huaraz tudi ob tej uri ne počiva.

Pot v višave. Vrvež mesta se je kmalu spremenil v zeleno pokrajino, vijugasto cesto, terase pod nami in okoli nas, nori ovinki in nenavadno smešne oznake. Kosilo v lokalni restavraciji, vas pa tako mirna, da je prijetno nasprotje divjega in hrupnega Huaraza na 3000 nadmorskih višincev. Super vaški kuhar, z nasmehom do ušes in ženo, ki je hitela nalagati hrano na naše krožnike.

Prihod v kamp je bil navdih za naš predvečerni sprehod. Kako lepo je biti sredi vrhov, ko na njih sije zahajajoče sonce in jih barva oranžno. Šotori počasi dobivajo obliko in iz glavnega kuhinjskega že prijetno diši po pečenem siru, dobri kavi in domači juhici.

Naš šef Abram je bil takšna pojava, da bi ga z baterijo človek iskal po Peruju pa mu ne bi našel enakega. Vsakič ko je kdo od nas pokukal v kuhinjski šotor je iz rokava stresel kakšen štos in pokazal svojo 66 letno navihanost, vmes pa spretno mešal svoje kuhinjske ideje. »Abram, kaj bo danes za večerjo?« »Veš kaj draga moja, recept babičinih krhljev v juhi, pa pečene ribe in sladica. Sam ti ne povem kaj bo za sladico, ker to stane 5 solov – ta skrivnost tega kampa.«

Izza drugega kota pa se smeji vodnik in pravi, ha, Abram ti ni povedal, da pridejo »Ichikolka« in vse pojedo. »Kakšni Ichikolka? Kateri so to? Živali? Videla sem samo činčile prejle na sprehodu.« Pa že Abram maha s kuhalnico in žuga: »Ne sprašuj in ne govori na glas tega imena. Ičikolka so majhni ljudje, ki živijo tu.«

Joj, zabavni pojavi, se mi je le posvetilo, da me vlečeta za nos in sem jima rekla, da v 10 dneh jima pa že vrnem z eno foro. Čeprav nam je naš vodnik Jesus le razložil to zgodbo malih ljudi ob večerji.

Naslednji dan nas je Jesus (ime našega vodnika in ne Gospoda od zgoraj :)) zbudil z dostavo vročega Coca čaja v šotor. “Buenos dias”, naju je budil z Janinom in tresel najin šotor. Midva pa zavita kot polha v spalke niti glasu od sebe. Pa se ni dal pregnati in je odprl šotor ter jasno povedal, da se jutra v hribih nazdravljajo s Coca čajem. Brrrr kakšen mraz pritisne na teh višinah. Iz puhaste spalke seči v kratkih rokavih po vroč čaj je kot bi bil na šok terapiji. Me gleda Janin in pravi, da imam čudno frizuro. »Ha, fant, pa si ti videl ta mraz, ki ti postavi vse lase pokonci. Alo, ven iz spalke tudi ti, ne bom sama držala dveh čajev.«


Vsak dan znova nas je ob zgodnjih jutrih pričakal potepuški novi pasji prijatelj, poimenovali smo ga Bobi in Miki. Odvisno kako se je obnašal. Naše zagrete korake je budno spremljal na pohodih in užival v naših koščkih hrane, ki so padali k njegovim nogam.

Pohod preko vseh prelazov pa je bil iz dneva v dan lepši. Najprej se trudiš prepričati, da tistih 15 – 22 kilometrov v današnjem dnevu ne zveni veliko, ko pa vidiš vse te vrhove, ki se počasi prebujajo iz meglenih juter pa ni osebe, ki bi te ustavila in zmoreš vse vzpone z lahkoto. Kljub redkemu zraku, hladnemu vetru, občasnemu dežju, megli, pripekajočemu soncu, ni ovir, da ne bi klepetali in vsake toliko si slišal nekoga dobesedno vriskati od veselja. Od enega prelaza, k drugemu, od jezer k belim vrhovom, med lepimi vijoličnimi rožami, kjer rajši ne dihaš preveč, ker smrdijo po prepotenih štumfih. Jap, nismo bili mi, preverjeno, rože so bile 🙂 !  Vse to nas je vleko iz dneva v dan naprej. Na vsakem prelazu smo Jesusu zagotavljali, da je ta najlepši. Lepši kot tisti včeraj. Jesus pa se je samo smejal in poznavalsko rekel: » Počakajte na Punta Rossa jutri.«

Joj, znal je dražiti in nas vleči dalje, ko nismo hoteli iz ogretih kamnov premakniti riti in zapustiti prečudovitih kotičkov. Fantje so s seboj nosili gorilnik, na vsakem prelazu smo ne glede na mraz, ki je bil vedno prisoten pridno kuhali kavo. Jesus je s seboj nosil vroč čaj in tako smo pihali v sveže dopoldneve in zasanjano zrli v vrhove.

Po tretjem dnevu se je že poznalo, da smo drug do drugega že bolj sproščeni, če je bilo to sploh še bolj mogoče, po vseh naših prigodah. Imeli smo res srečo, saj smo se s skupino neverjetno povezali in ta domačnost, ki je vladala med nami, ta pomoč in spodbude, ko nekomu ni več šel korak na 5000 metrov ali pa enostavno telo ni več ubogalo in se je marsikdo res premikal kot želvica, smo znali tako dobro ujeti v skupinski duh, da smo še vedno povezani… pa čeprav po dobrih 14 dneh vsak na novi lokaciji in z novimi avanturami.

Včasih smo se ob slabih vremenskih razmerah spraševali, kaj nam je tega treba. Ko hodiš v hrib, vse kar vidiš je megla in kak kamen, ki kuka iz tal. Veš, da te čaka prelaz na 5000 m. Za seboj slišiš dihanje in kak izdih kolega, čez nekaj korakov še to utihne, ni več zvoka pohodnih palic, ki zadevata ob kamenje. Obrneš se in ugotoviš, da smo vsi na istem. Čas za vodo, WC in počitek. Naš uhojen tempo hoje nam je neštetokrat prišel prav. Vedeli smo, da s tem tempom polžje hoje in mirnega srca lahko hodimo v nedogled cel dan. Nekaj minut postanka in že smo se lažje razgovorili in si pogreli grla s čajem. Ja, par pomežikov sosedu pred teboj in za seboj pa je bil dan obsijan s soncem iz srca.

Kot da bi nad nami bdela sreča narave pa smo imeli prelaze vedno v soncu. A včasih enostavno ne moreš ujeti teh lepot v objektiv. Tudi panoramski pogled ne zaobjame vsega.

Občutki v teh dneh pa nepopisni. Hoja res iz človeka izvabi marsikatere občutke. Mene so te gore navdajale z neko neverjetno mehkobo. Ne se smejat, čeprav se čudno sliši, ampak velikokrat ko sem sedela na prelazih ali v kampu in občudovala te mogočne hribe, me je prijelo, da bi stekla tja gor ( kot da bi bili res tako za vogalom blizu :)) in se kotalila dol. Kot otroci, ko smo se valjali po travi iz hriba po pokošeni travi. Podobni občutki

Če mi sedaj nekdo reče, da naj grem nazaj in naredim 30 dnevni treking, ga od veselja samo še objamem. Ja, noro lepa pokrajina, še posebej, ker ni važno na katerem prelazu smo stali, vsak je od sebe ponujal neopisljivo lepoto. Mir. Tišino. Veter. Zvok grmenja ledenih gmot v jezera. Krušenje skal. Bučanje vode. Čofotanje po blatu, ko nas je namočil dež. Dišave, ko smo iz nahrbtnikov vlekli sončne kreme ob pripekajočem soncu. Zavijanje v šal, rokavice in tople puhovke, ko je završalo med vzponi na prelaze.

Presenečenja vodnika, ko nam je rekel: »Zapri oči, primi me za roko in samo hodi, ko ti rečem pa poglej. Ne kukaj prej!« Kakšna lepa ideja in prvič zares razumeš kaj pomeni ostati brez sape in besed.

Zadnji dan nas je komaj spravil iz prelaza. Njegovi skrivni ovinki in poznavanje poti so nam res dali najlepše od najlepšega. Zadnji dan je tako čudovito sekal sredi neba, da smo dobesedno na vsakih 20 metrov postavali in na koncu že poležavali po tleh in se afnali s slikanjem ob teh čudovitih razgledih. Ja, top pohod, najlepša možna pravljica v gorah in prečudovita družba. Še dobro, da se kmalu vrnem

Barbara


Na najlepši treking na svetu vas ponovno vabimo v juliju 2020.