Puščava Siloli in soline Uyuni. Bolivija se v trenutku spremeni v divji rdeči zahod, z ogromnimi kaktusi, neverjetnimi rdečimi kanjoni, totalno odbitimi scenami za opazovanje sončnega zahoda. Ko se voziš po pokrajini, se ta v eni uri tako spremeni, kot da se je nekdo pošteno hecal z barvami in ozadjem. Vulkanska veriga, ki se razteza celo pot je paleta mnogih neverjetnih slik. Zima je dodala še dodaten čar vsemu temu, občasno je snežilo, prekrilo vrhove in okolico naše poti s snegom. Res lepo. Na višini 5000 metrov doživeti puščavske razmere in zimsko idilo. Kaj lepšega si ne bi mogla želeti.

Ja, seveda je bilo mrzlo in je pihal veter, ampak smo uživali. Najlepše pa je bilo prihranjeno za konec. Salar de Uyuni, otok Inkahuasi in mogočni kaktusi ob sončnem vzhodu. Kakšna idila. Sediš na skali, ura je 6.30 zjutraj, čakaš da se počasi prikaže sonce. Mrzlo kot na Antarktiki in čudoviti kaktusi velikani naokoli. Popolnoma nora scena. Nekateri veliki do 10 metrov. Debla pa dvakrat bolj obsežna kot sem sama. Eden lepših sončnih vzhodov, kar sem jih videla na celi poti po Južni Ameriki. Presunljivo, čarobno.

Ko smo se premraženi po dobri uri in pol le vrnili proti avtu, nas je sopotnica že čakala s toplim čajem, sveže pečenim kolačem in ogromno zalogo Creme del dulce. Mmmmmm, posedli smo na lično oblikovane stole narejene iz solnih kvadrov, se spraševali kdaj Juliji uspe pripraviti vse te sladke dobrote za nas in se greli s toplim čajem. Sončni žarki so prijetno ogreli okolico in seveda smo se odločili, da gremo na sprehod okoli hriba.

Veliko krajev je na tem planetu, ki so dih jemajoči. Salar pa je resnično nekaj neverjetnega. Največja slana puščava na svetu. Ta belina, sonce, odsevi, afnarije in dobra volja sredi ničesar. Neverjetno je, kako se na tej beli plošči počutiš popolnoma sam. Obdan z neverjetno količino soli.  Če pridete sem februarja doživite največje zrcalo na svetu. Odsev v vodi, ki prekriva Salar zaradi dežja, je neverjeten. Saj ne vem v čem se lahko bolj uživa, v teh zrcalnih prizorih februarja ali v tem neverjetnem prostranstvu, ko se vrtiš in kotališ po slani puščavi. V teh krajih je znano, da iz slanih zidakov naredijo prelepe hotele, ki ti pričarajo res svojevrstna doživetja. Resnično mojstrovina, ki ji ni para.

Nekoč jezero, danes Salar de Uyuni s svojimi več kot 10.000 kilometri obiskovalcem predstavlja neverjetno igrišče za fotografijo in sprehod, medtem ko se prebivalci bojijo, da bo v roku 100 let Salar izginil. Lucenzo nam je povedal, da odkar so posodobili tehnologijo ter razširili izvažanje soli in litija,  dobili delovno silo iz Kitajske in se dogovorili za izvoz slanih zidakov, soli, litija, se puščava hitro krči. Delovne razmere niso ravno ugodne, veter in mraz pozimi, poletni meseci so deževni, vroči in plačilo za delo je mizerno.

Čudovit teden smo preživeli v teh krajih. Koliko veselja, sreče in smeha je bilo na račun vsakega posebej. Težko je zapustiti to prelepo državo. S težkim srcem sem se vsedla na avtobus za Čile -še posebej, ko vem, da zapuščam popolnoma odročne kraje in neverjetne razglede, ki jih bodo zamenjale mestne stolpnice.

Barbara Marič

Preverite program potovanja: Bolivija – treking