Ne zgodi se pogosto, da imamo v skupini prave pesnike.
V nadaljevanju si preberite Odo trekingu v Ladaku, katerega je spesnila naša sopotnica Saša:
Ob Indu deročem na robu vasi
šotorov sedmero rumenih stoji:
v ta temnem se kuha, v največjem se jé,
v dveh malih zelenih smo pa čepé.
Pisano druščino TrekTrek je zbral,
jo v Uroša varno naročje predal –
prehodit predhimalajsko pogorje
razširit z budizmom si svoje obzorje.
Ob modrih ovčicah po ozkih stezicah
ter hladnih in divjih vodnih brzicah
naš ducat počasi in vztrajno se vzpenja
šotore vse više in više razpenja.
Podporna ekipa je neprecenljiva
in njih učinkovitost nenadkriljiva:
so prvi pokonci in zadnji zaspijo,
vmes vsestransko za nas poskrbijo.
Ladak zelo suho podnebje ima,
na leto tam pade res malo dežja.
In prav letna doza – tako se vsaj zdi –
bo padla na nas sredi druge noči.
Obrazi bolj kisli kakor prešerni
kapljajo na zajtrk po noči brez sna.
Sprašujemo se o opremi primerni
in zremo v sveže zaplate snega.
Dan se je v sončno opremo odel,
na 5.000 metrov se vsak je povzpel.
Tibetanska planota zdaj je pasé,
od tu bomo grizli v Ladak goré.
Jakov prelaz kuliso razstavi,
ki vzame nam dih od skalnih oblik.
Višinska bolezen zvečer se pojavi
in Uroš postane – gorski zdravnik.
Zjutraj zagrizemo v nove prelaze
v tempu počasnem – drugače ne gre.
Nimelinga dolina v daljavi se kaže,
do tam nas v petek neséjo nogé.
Dež je naš zvesti sopotnik ves čas,
lije ponoči, podnevi po nas.
Letna količina – srečni res mi! –
nas prav vsak dan razveseli.
Še malo snega za popestritev,
ko dvigamo se na najvišji prelaz.
Soteska pod njim je prav božja stvaritev,
čeprav ni nedolžen nje pravi obraz.
Prilično mokri v vasi Chokdo
prislužimo si home stay te noči.
A kot bi se norca delal nekdo
se nočni nam dež v sneg spremeni.
Evakuacijski plan je že naročen,
umikamo se v Leh na oddih.
Tok vode pod nami je neukročen,
pokrajina takšna, da jemlje nam dih.
Skala ogromna na cesti vrnitve
predstavlja za moške novo uganko.
Z možgani in fiz’ko do prave rešitve
prišli smo in osvobodili Germanko.
Leha se ulice znane nam zdijo,
ko tlačimo njihove prašne dolžine.
Kupčije premnoge ta dan zacvetijo,
po marelični piti cedijo se sline.
Molilne smo mlinčke očitno vrteli
v Lehu dovoljkrat in v prave smeri!
V jutranjem soncu žari naš vrh beli
odpravimo nanj se polni moči.
Kot v Igri prestolov postavljene scene
nazobčane ozke pisane stene
v soncu nad nami mogočne se pnejo –
le orli presežejo njihovo mejo.
V senci Stok Kangrija kamp naš prijazni
odskočna je deska za tabor bazni.
Tu množica konjev, šotorov, ljudi
počiva, uživa, nabira moči.
Ob polnoči naša je karavana
oblečena, opremljena, sita in zbrana.
Smo šop malih lučk na gore pobočju
v zvezdni smo noči v njenem naročju.
Ko jutro tančico svojo razkrije,
prihropemo končno do vrha poti.
Iz prsi se krik nam veselja izvije
in solzá sreče nam skrivati ni.
Globoko pod nami Indus se vije.
Karakoruma niz nam sonce obsije.
K2 v pakistanski Himalaji se dviga.
Kjerkoli pogledaš – gorska veriga.
Prelestno okolje za vidne presežke
pljučnim mešičkom žal ni baš prijazno.
Kisika je premalo za redne dosežke –
zato vračamo v naše središče se bazno.
Veselje, objemi, liker, par klobas
in zgodbe posameznih borcev z goré.
Pika na i zmagovalnega dne
pozdrav je iz kuhinje – torta za nas!
Uroš, kaj reči ob koncu poti?
Pripravil si trek nam prelestne lepote.
Spoznali smo tople, preproste ljudi
in videli najbolj odročne vasi.
Himalaja JE kruta in neizprosna,
a pod tvojo taktirko varno smo pluli.
Hvaležni za trud tvoj, ekipa ponosna
nazaj v svoj vsakdan zdaj bomo odpluli.
Saša Jazbec