Treking – večdnevno pohodniško popotovanje skozi običajno gorski svet. Tu osvajanje vrhov, štopanje hitrosti in sploh kakršnokoli tekmovanje, vratolomno plezanje in adrenalinski pospeški ne pridejo v poštev. Na trekingu si vzamemo čas, hodimo s tempom, ki nam ustreza, se ustavljamo, da uživamo v okolici, fotografiramo, prepoznavamo cvetje, klepetamo s sopotniki, lahko tudi kaj zapojemo.
Treking so iznašli, da lahko praktično vsak uživa v gorskem svetu najvišjih vrhov, ki so dostopni le redkim. In ker je najvišjih vrhov prav v Nepalu največ na kupu, ni naključje, da se trekerji tu najraje zadržujejo. Kar se tiče izbire in udobja na trekih so najbolj obiskani predeli Nepala vzorčni model lokalne turistične ekonomije, podjetnosti, samoiniciative in kar je še zaželenih podjetniških lastnosti. Kar je v eni najbolj nerazvitih držav na svetu, še toliko bolj pomembno, saj je turizem glavna gospodarska panoga dežele. Tu namreč kar polovico denarja za razvoj pride kot pomoč razvitih držav, 30% BDP pa prispevajo Nepalci, ki delajo v tujini.
Moje izkušnje s treki segajo še v čase, ko prenočišča (lodži) niso ponujala udobja prav vsako noč. Spali in jedli smo z domačini ter spremljali, kako se množijo prenočišča, dodajajo topli tuši in širijo jedilniki. Danes je na vseh glavnih trekingih v Nepalu udobja več kot v slovenskih planinskih kočah. Dvoposteljne sobe so standard, tuširanje na 4.500 metrih tudi, izbira hrane večja kot pod Triglavom…
Kam torej?
Treking pod Everest z Island Peakom, 6189m
Treking pod Everest je za mnoge glavni razlog za obisk Nepala. Upravičeno ali pa tudi ne. Everest je resda le en in dihanje zredčenega zraka ob pogledu na osemtisočake je himalajski dosežek, ki je dostopen (skoraj) vsakomur.
Everest – Čomolungma po tibetansko in Sagarmata po nepalsko. S svojo pokončno druščino osem-tisočakov (Čo Oju, Lhotse, Makalu) se vzpenja proti stratosferi v vzhodnem delu Nepala, v pokrajini Khumbu. Osem-tisočaki so nanizani v mejnem grebenu med Nepalom in Tibetom, ki je, obogaten še s kar nekaj plečatimi sedem-tisočaki (Gjačung kang, Pumori…) zagotovo najbolj impresivna pregrada zemeljske oble. A to še ni vse. Vratolomna ostenja Ama Dablama, Čolatseja, Tawočeja, neprebojno obzidje Nuptseja in visoki prelazi med dolinami Khumbuja. Tu so tudi visokogorski pašniki jakov, kjer prenočujemo v udobnih lodžih, vasi Šerp in njihovi samostani tibetanskega budizma. Pomikamo se skozi enkratno pokrajino, prepleteno z legendami, zgodbami o skrajnih naporih, uspehih in tragedijah. Marsikatero od njih so prispevali tudi slovenski himalajci.
Vsekakor je le pot proti baznemu taboru pod Everestom premalo. Everestova magistrala seveda privlači najštevilnejšo publiko. Večini obiskovalcev je glavni cilj stopiti na razgledni Kala Patar, ki odpre razgled na vršno piramido Everesta, slovito Južno sedlo in sosednji Lhotse …
Najkrajša pot do cilja pa popotnika prikrajša za čaroben niz Gokijskih jezer ter naj himalajski razgled z Gokijo Rija in labirinte največjega nepalskega ledenika Ngozumpa. Divji gorski pokrajini prelaza Čo la se tu pridružijo vratolomni pogledi na Ama Dablam in Lhotse iz Čukunga ter podirajoče se serake, ki se lomijo v jezero Imja Tsho. Zato je škoda ubrati najbolj uhojeno pot proti vznožju najvišje gore. Khumbu ponuja mnogo več in če smo že tu, raje dodamo kak dan za bolj celovito doživetje te enkratne himalajske pokrajine.
Z letališča v Lukli po najkrajši poti do baznega tabora in ob upoštevanju osnovnih pravil aklimatizacije bomo prišli v 11 dneh. A zelo priporočljivo si je privoščiti nekaj dodatnih dni vsaj še za obisk doline Gokijskih jezer in prečenje prelaza Čo la.
Kot vrhunec nealpinistične himalajske kariere pa se nam ponuja šesttisočak Island Peak – Imja Tse, 6189 metrov, le korak stran od uhojenih poti v zavetju mogočne južne stene Lhotseja. Izkušeni nepalski himalajski mački nam omogočijo, da se dotaknemo izkušenj resnih himalajcev in zapičimo dereze v sneg.
Okoli Anapurn
High camp pod prelazom Thorong la: odpira se nam pogled na prehojeno pot in obzorje, pregrajeno z verigo Anapurn.
Treking, ki je bil včasih naš paradni konj. Potem so skozi dolini rek Kali Gandaki in Marsijangdi potegnili cesto in smo se umaknili – ne daleč, na poti okoli Manasluja.
Nazaj pod Anapurne se vračamo z drugačnim pristopom. Nekoč smo uživali v počasnem pridobivanju višine in se prebijali čez vegetacijske pasove in kulturne sloje, ki so pred nami razgrinjali raznolikost Himalaje. Zdaj pa hitrejši pristop izkoristimo, da lahko več časa posvetimo odmaknjenim krajem v vznožju obzidja Anapurn. Cesta ni prav nič predrugačila panoramske poti skozi vasici Ghyaru in Ngawal visoko nad dolino reke Marsijangdi. Vzpon na ledeniško jezero Kičo pod Čuluji ni le dobra aklimatizacija ampak tudi odličen razgednik na ledeniško obzidje nad katerim se pnejo vrhovi Anapurn. Pohod do jezera Tiličo pa nas pripelje vse do vznožja slovite Velike pregrade (tiste iz Herzogove Anapurne seveda) in zagotovo predstavlja enega vrhuncev trekinga.
Prehod čez prelaz Thorong la, ki povezuje dolini Marsijangdi in Kali Gandaki, še vedno pomeni epski pohod in osupljivo spremembo, ko gorski svet Himalaje prehaja v peščena prostranstva tibetanske planote. Sestop skozi odmaknjeno vasico pripadnikov religije bon je še zadnji poudarek našega treka preden se zavalimo v turistično udobje Pokhare.
Okoli Manasluja
Treking okoli Manasluja je uspešno nadomestil kar je včasih ponujal treking okoli Anapurn. Nekoč zaprtemu območju tik ob tibetanski meji so ob upadu obiska Anapurn nekoliko odškrtnili vrata. In mi si nismo mogli kaj, da se ne bi nemudoma pognali skozi.
Ima vse tisto kar pravi himalajski treking mora imeti. Začenjamo v subtropih, med palmami in riževimi polji, počasno pridobivanje višine, ki sovpada s prehodom iz hindujskega sveta v skrivnostni svet šamanskih Gurungov in dalje v naročje tibetanskega budizma. Obenem palme zamenjajo visoki himalajski bori in nekajkrat se znajdemo v pravljičnih pragozdovih, že v naslednjem hipu pa nas bobnenje reke Buri Gandaki opozori, da so pred nami nove ožine njenih kanjonov. Višje nas čakajo himalajske goličave, tibetanski samostani in vasi, ki se v svoji odmaknjenosti očitno dobro počutijo. Pokrajini zavlada Manaslu oz. Pungyen kot ga imenujejo domačini in je uvrščen v njihov budistični panteon kot osrednje zaščitniško božanstvo. Kar ni čudno, dvoglavi Pungyen obvladuje pokrajino in izrazito prerašča svojo gorato okolico. Ena najbolj slastnih aklimatizacij bo naša pot do samostana Pungyen ob istoimenskem ledeniku, kjer se nam odpre mogočna vzhodna plat gore.
Okoli Manasluja krožimo v nasprotni smeri urinega kazalca. Prehod iz doline reke Buri Gandhaki v dolino reke Marsijangdi omogoča prelaz Larkya la, ki s svojimi pet tisoč metri ni tehnično zahteven, a nas lahko preseneti s slabim vremenom ter poledenelimi pobočji, preko katerih poteka dolg sestop. V lepem vremenu je prelaz veličasten razglednik, nameščen v osrčje osupljive gorske pokrajine.
Treking zaključimo v dolini Marsijangdi in izkoristimo novo zgrajeno cesto, da se izognemo prašnemu okolju lokalnega prometa, gradbiščem in megalomanski kitajski hidroelektrarni.
Gornji Mustang
Ko na skrajnem koncu lične vasice Kagbeni strmimo proti severu, od koder pritekajo reke proda in vode Kali Gandakija, nas seveda prime, da bi si visokogorsko puščavo, ki prehaja v Tibet, od blizu ogledali. Ovira ni majhna, salamensko drago je tu trekinško dovoljenje za vstop v Gornji Mustang. A če nam jo uspe premagati, nam ne bo žal.
Narava je tu posegla na področje nadrealizma, na razmeroma majhnem območju izvaja neverjetne obrate. Pošilja nas v globoke kanjonske labirinte, pred nas postavi neverjetna ostenja, ki jih je vetrna erozija izrezljala v mogočna stebrišča, popelje nas na razgledne grebene, planotaste ploščadi in nas zasipa s prahom. Vsak dan se trudi, da bi nas popoldanski vetrovi odpihnili s prizorišča teh in takšnih likovnih ekstravaganc. Pri tej fascinantni predstavi tudi človeški delež ni zanemarljiv. Miniaturno budistično kraljestvo se je tu obdržalo daleč čez dvajseto stoletje. Starodavni samostani, včasih na osupljivih lokacijah, arhaične stupe in neskončni molilni zidovi. Tradicionalna arhitektura in način življenja, obvezni namakalni sistemi, ki omogočajo zaplate živega zelenila sredi peščenih odtenkov…
Zaradi občutljive lokacije na meji z okupiranim Tibetom je nepalska vlada Mustang konzervirala kot zaprto območje in z visoko ceno dovoljenja selekcionirala obiskovalce. Le pravi popotniški sladokusci cenijo enkratnost te pokrajine.
Čeprav je do lokalne prestolnice Lo Mathang speljana cesta, je pešačenje še vedno najboljši način za obisk Mustanga. Ne le zato, ker nas steze popeljejo v precej bolj slikovite konce kot večinoma razrita in komaj prevozna cesta. Pešcem je omogočeno križariti po vzhodnem delu Mustanga, ki ga vsekakor ne velja zamuditi. Peščeni grebeni nad kanjoni Kali Gandakija, spektakularen spust do reke in vratolomna lokacija samostana Luri. Čez neobljudene prelaze do lunarne pokrajine visokih planot in pogledi proti jugu, kjer se dvigujeta himalajski veličini Anapurna in Daulagiri … Zaradi vsega tega vzhodne polovice dežele nikakor ne gre izpustiti!
Greben Kopre
Razgledi in rododendroni – tako bi na kratko povzeli to ljubko pohodniško poslastico v jugozahodnem delu pogorja Anapurn. Meji na mnogo bolj slavno Anapurnino svetišče.
Greben Kopre je tudi priložnost, da vaške skupnosti, ki so doslej životarile na obrobju frekventnih trekinških območji, pridejo na svoj račun. To si vsekakor zaslužijo, saj so stopili skupaj in poskrbeli, da so na ključnih točkah zrasli lodži, ki nudijo prenočišča tam, kjer jih popotnik potrebuje ter uredili poti. Luksuza kot ga nudijo v pre-obljudenih vaseh nedaleč stran še ni, a v teh prenasičenih turističnih časih je to kvečjemu prednost.
Večinoma se držimo grebenov ter izredno razglednih točk, ki se dvigujejo nad širnimi rododendronovimi gozdovi. Tipično spomladanski treking postreže z rdeče rožnato podlago cvetočih rododendronov nad katero se dviguje pogorje Anapurn na eni in samotar Daulagiri na drugi strani.
Mera Peak, 6476m
Če greš na Mera Peak, si ne pozabi s cinkom namazat nosa.
Mera je troglavi vrh na območju zaščitenega naravnega območja reke Barun. Položna severna ledeniška pobočja nad prelazom Mera la zagotavljajo tehnično nezahteven vzpon. Za razliko od Island Peaka, ki je logistično nezahteven dodatek trekingu pod Everest, je vzpon na Mero prava mala ekspedicija. Od izhodišča v Lukli je pot do vrha in nazaj samostojno podjetje, ki z drugimi trekingi nima nobene povezave. Vzpon na Mero je verjetno za marsikaterega nealpinista največ kar v Himalaji lahko doseže in najboljši približek himalajski odpravi, ki si ga lahko privošči (skoraj) vsak.
Južnejši dostop, ki je daljši od bolj direktnega (in aklimatizacijsko problematičnega) čez prelaz Zatrwa, je sprva pravi mali treking skozi vasi. Kasneje nenaseljen, strm in divji gozdnat svet je ustrezna priprava na himalajsko dogodivščino. Ta se začne z vzponom na prelaz Mera la, kjer stoji tudi prvi tabor. Naslednji, tako imenovani ‘Advanced camp’ se skriva za skalnatim robom sredi fantastične ledeniške pokrajine, le malo tesno predvsem pa hladno je tukaj, na višini 5.700 metrov. Na vrh se odpravimo ponoči in sončni vzhod nas doleti sredi prostranih snežnih pobočji. Mraz popusti, mi pa uživamo v norih razgledih na Everest, Lhotse in Makalu, ki so naši bližnji sosedi, medtem ko se v daljavi na drugem koncu Nepala prikazuje mogočna Kangčengdzenga, 3. najvišji vrh na svetu.
Uroš Sever