Ko smo siti kebaba, je na vrsti dizi.
Lahko pa tudi že prej, recimo takoj na začetku.
Masoud mi je prebral misli, ko je za prvo kosilo v Tehranu izbral Azari čajkane. Ko kdo v Iranu omeni čajkane – čajnico, zastrižem z ušesi. Ok, lahko bi izbral tudi Dizi Sara, a bili smo pač v južnem Tehranu… Kar se hrane tiče, v Azariju obstajajo le tri možnosti: dizi (Iranci ga imenujejo tudi abgušt, mesni sok), kashk badenjan (o tom potom) ali oboje hkrati. Nedvomno bi si tudi kašk zaslužil vso pozornost, a pri diziju je treba biti previden. Kašk smo torej pustili za drugič…
Medtem ko se nekaj dogaja v kuhinji, je tudi pri mizi živahno. Tu so klešče in tolkač (gušt kub) kar že obeta marsikaj. Krožnika sta dva, od tega en globok. Resne dizi krmilnice dodajo nekaj omakic in jogurt kar je dober znak, a tudi brez tega še ni vse izgubljeno. Ključen je kruh, tenak, hrustljav sagnak, nevzhajan, spečen na podlagi vročega drobnega kamenja, ki se znajde na mizi še vroč. In res, res nikoli ne sme manjkati velika skleda zelenja, sabzi khordan (beri: užitno zelenje), na kratko sabzi. Sabzi je ena boljših pogruntavščin iranske kuhinje, genialna v svoji preprostosti: bazilika, meta, pehtran, drobnjak, mlada čebula, koriander, peteršilj, koper, redkvice, kreša… vse v celem, med sabo pomešano, brez dodatkov.
Zdaj postaja jasno, da smo se lotili resnega obroka. Dizi je namreč vse v enem, juha, glavna jed in solata, zraven pa še družabni kulinarični dogodek. Ni si mogoče zamišljati, da bi dizi jedel sam. Ker ko prinesejo iz kuhinje glinene posode (dizije), se žur prične. V dizijih se je skuhala čorbica (ja, čorba je perzijska beseda za gosto juho, enolončnico) iz ovčetine, čičerike, krompirja, paradižnika, posušene limone, kurkume, mete, pehtrana… Če smo imeli srečo, je v njej tudi kostni mozeg ali vsaj kos dobro prekuhane maščobe.
V globoke krožnike nalomimo kruh, s kleščami zagrabimo dizi in kruh prelijemo s tekočino. Juha je pripravljena, ko se kruh ravno prav napoji. Vse kar je trdega ostalo v diziju, spasiramo s tolkačem. Lomimo kruh, nalagamo nanj našo pogato pasto, naložimo poleg obilo zelenega sabzija, se igramo z omakicami in jogurtom, zvijemo in ugriznemo. To ponavljamo dokler bodisi zmanjka paste (manj verjetno) ali pa se soočimo z resnico, da je porcija dizija (pre)obilno, nasitno kosilo. Naročimo še čaj, kaljan (vodno pipo) in to je to.
Na potovanju v Iran tudi dizi ne bo umanjkal!
Uroš Sever