KO ZAŽARIJO GOZDOVI
Žareče rdeče rododendronove gozdove sem videl prvič, ko je Anapurnin krog zajemal še dobrih 270 stopinj hoje brez cest, najbolj zagnani pa so na jugu obseg podaljšali z vzponom iz Tatopanija v Anapurnino svetišče. Na vrhu dolgega pohoda iz doline reke Kali Gandaki se je ugnezdila vas Gorepani s slovitim razglednikom Poon Hillom. Tu se rododendroni očitno odlično počutijo. Verjetno jim prija južna lega in pravšnja nadmorska višina, ki opleta okoli 3.000 metrov. Ko se razcvetijo, se širna pobočja predgorja Anapurn vse povprek obarvajo s številnimi odtenki, ki povezujejo krvavo rdečino na enem koncu barvnega spektra, z zamolklo vijoličasto na drugem.
V slovenskih gorah je rododendron pritlehni grmiček, poslovenjen kot dlakavi sleč. Le barva cvetov ga druži s himalajskimi bratranci. Ti so krepki grčavi drevesnjaki, usnjatih, zamolklo zelenih listov, ki jim v začetku aprila v krošnjah eksplodira na stotine za pest velikih živobarvnih socvetji. In južna plat Anapurninega pogorja je pravi kraj, da se sprehodimo skozi čarobne obarvane gozdove.
GORA BOGINJA
Nepalci poznajo Anapurno kot boginjo, zadolženo za prehrano, zato ni čudno, da njen tempelj nadzoruje hektično križišče v starem delu Katmanduja, tržnico Ason. Njena gorska utelesitev – Anapurna I je prvi osemtisočak, na katerega se je povzpel človek. A Anapurna I je le najvišji vrh več kot petdeset kilometrov dolge verige, ki je s številnimi izrastki dodobra izčrpala zaloge možnih poimenovanj. Enki sledijo še dvojka, trojka in štirica. Južna Anapurna je ime dobila očitno glede na svojo lego, z rahlo metamorfozo pa so poimenovali Gangapurno, krvoločna oblika je poimenovala Anapurnin čekan.
SONČNA STRAN ANAPURN
Južna stran Anapurn slovi kot območje lažjih trekov. Nadmorske višine niso uničujoče in pohajanje med slikovitimi vasmi Gurungov razen prenajedanja z jabolčno pito ne ponujajo večjih tveganj. Zato je tu zavetje pohodnikov, ki večinoma to niti niso. So le turisti, ki želijo okusiti himalajski treking kot se za Nepal pač spodobi. Kar pomeni, da po poteh med Gandrukom, Čomrongom in Gorepanijem gomazi marsikaj in marsikdo, ki se mu že na daleč vidi, da ure in ure hoje gor in dol po razgibanem himalajskem predgorju ni njen/njegov priljubljen hobi. Najbolj drzni se odpravijo do Anapurninega svetišča, kjer skromna prenočišča pokajo po šivih. A za nagrado se lahko zazrejo v obličje južne stene Anapurne in njene ledeniške okolice.
Obljuba poenostavljenega dostopa v razsežnosti Himalaje je južno plat Anapurn spremenila v še eno prizorišče turistične gneče. Le-ta, velikokrat obuta v platnene superge in z vrečko namesto nahrbtnika, lovi priložnosti za ličen selfie na ozadju resnih himalajskih gora v najkrajšem možnem času. Resni pohodniki pa se oziramo za novimi, še neobljudenimi poti.
LOKALCI NA DELU
Ker turistični naval obeta ekonomski razcvet le majhnemu številu vasi v Anapurninem zaledju, so domačini, ki so jih turisti obšli, vzeli stvari v svoje roke. Prebivalci spregledanih magarskih vasi zahodno od Anapurninega svetišča so doslej lahko le zavistno opazovali razraščanje turističnih zmogljivosti, ki je omogočil vedno večji turistični obisk njihovim sosedom. Združili so svoje moči in zgradili prenočišča na ključnih točkah, ki jih povezujejo njihove starodavne poti. Izkazalo se je, da imajo veliko ponuditi. Kar nekaj obetavnih in lahko dostopnih razglednikov je ob poti. Na najvišji točki na grebenu Kopre, se znajdemo visoko nad dolino reke Kali Gandaki. Na drugi strani doline gospodari mogočni Daulagiri, Anapurnino pogorje pa je tik nad nami v dosegu roke. Celodnevni pohod nas pripelje v osrčje gora pod Južno Anapurno. In rododendroni tu ne cvetijo nič manj rdeče kot drugod.
Zaenkrat večine tega »community treka«, poimenovanega tako zaradi skupnih prizadevanj lokalnih skupnosti, še niso odkrile turistične množice. Pa čeprav je hoja vzdolž dolgih razglednih grebenov bolj prijetna od neskončnih stopnic Anapurninega svetišča. Morda ne bo več dolgo tako. Zato se nam tako mudi tja.
NAJGLOBJI KANJON NA SVETU
Globoko spodaj, v dolini reke Kali Gandaki, pa se nam odpira pot k novim pokrajinam. Večina himalajskih rek zbira vode s širnih ledenikov pod najvišjimi vrhovi, ki se nato razlijejo preko širjav gangetske planote. Kali Gandaki pa izvira daleč na severu, na robu tibetanske planote, in preseka himalajsko verigo med osemtisočakoma Daulagirijem in Anapurno. Tu višinska razlika presega pet kilometrov, zato velja dolina reke za najglobji kanjon na svetu.
Bolj proti severu se kanjon razširi. Tu reka Kali Gandaki teče skozi široko dolino, ki jo ne sama ustvarila z neizmernimi količinami peščenih nanosov. Pri Larjungu je dolina široka že več kot kilometer. Na vzhodni strani jo zagrajuje niz sedemtisočakov Nilgirijev, ki jih na zahod pošilja Anapurnino pogorje. Na zahodni kraljuje Daulagiri, izpod katerega se vali zamrznjena gmota ledenika. Tu se je odvijala dramatična zgodba francoskih prvopristopnikov na Anapurno, ki so skozenj zaman iskali dostop v vznožje Daulagirija, svoje prve izbire.
Reki Kali Gandaki sledimo naprej proti severu. Pokrajina prehaja v visokogorsko puščavo tibetanske planote, saj Himalaja ostaja za našim hrbtom in ustavlja prodor oblakov proti severu. V odmaknjeni stranski dolini, ki jo turisti praviloma spregledajo, se med peščenimi stolpi skriva vasica Lupra. Živahno življenje se vrti okoli samostana, ki pripada starodavnemu verstvu bön. Lupra je edino naselje tega območja, ki pripada tej religiji, starejši od tibetanskega budizma, ki sicer prevladuje med Thakaliji, Gurungi in Lopami, ki prebivajo v zgornjem delu doline Kali Gandaki.
Dolina je bila nekoč glavna trgovska pot s tibetanske planote v gangetsko nižavje, najpomembnejše trgovsko blago pa je bila sol iz brakičnih jezer Tibeta. Zdaj je meja s Tibetom zaprta in trgovanje je usahnilo. A promet skozi dolino ni zamrl. Visoko nad dolino pod prelazom Thorong la je eno najpomembnejših svetišč v Nepalu, Muktinath. Tu ob hindujskem templju Višnuja in 108 izvirih svete vode stojijo tibetanski samostani in templji tibetanskega budizma ter velikanski kip Bude – pričevanje verske strpnosti Nepala, kjer hinduizem in budizem že mnoga stoletja uspevata en ob drugem. Nepretrgan tok romarjev na poti k svetemu kompleksu se meša s trekerji in hitronogimi domačini. Iz Lupre nas v Muktinath pripelje razgledna pot. Pod svetišči se nizajo vasi, ki sodijo že k prepovedanemu kraljestvu Mustang v zaprtem območju ob tibetanski meji. Čaka nas le še pot navzdol ob reki Kali Gandaki in njenem večnem vetrovnem kanalu. A še prej si privoščimo jakov burger in pravi espreso v starodavni vasici Kagbeni.
Prispevek je napisal Uroš Sever