Buenos Aires – eklektičen in temperamenten, kot so njegovi prebivalci. Baires, kot ga ljubkovalno kličejo domačini, je povsem druga zgodba od preostale Argentine. Je mesto, ki nikoli ne spi in kjer skozi žile teče kofein. Je mesto, kjer in kjer ni nič čudnega, če se občuduješ v žlici medtem ko čakaš obrok ali pa če plešeš tango sredi ulice. Njegova mogočna kolonialna preteklost je vtisnjena v lično dodelane fasade veličastnih zgradb, ki krasijo širše mestno jedro. Tu so se pisale zgodbe ljudi iz ladij, ki so ustvarili svojstveno mešanico vseh njihovih kultur in ta je danes poznana, kot zgodba enega in edinega – Buenos Airesa.
Sprehod po kultnih ulicah kot je San Telmo in njegovih starinarnicah te zapeljejo v začetek prejšnjega stoletja in obdobje priseljevanj. Začutiš čase, ko so trume prihajale na ladjah v upanju na boljši jutri. Kot so jo italijanski migranti iskali v La Boci, kjer začara caminito – verjetno najbolj barviti ulici na svetu. Del mesta, ki je obenem tudi dom – domačinom tako zelo ljubem – nogometnem klubu Boca Juniors in kjer stoji stadion La Bomboniera (ja, kar bonboniera po naše).
Ljudje iz ladij pa so tu ustvarili neko čisto svojstveno mešanico. Pravijo, da so tu doma Italijani, ki govorijo špansko, se oblačijo kot Francozi in radi mislijo zase da so Britanci. Da je Argentina dom imigrantov najbolje začutiš prav tu, v mestu, ki nikoli ne spi. Tu se namreč najboljši del dneva začne zvečer, kava teče v potokih, okušajo se najboljši zrezki (čeprav so vsi ves čas na ‘dieti’) in na seznamih večerov so obvezne milonge. Če si vege in ne znaš tanga si praktično out ?.
V Bairesu kot da vsi stremijo k lepoti. Ni nič sramotnega da se ustaviš, pogledaš v izložbi in malo počešeš. Vsi lifti imajo zrcala, povsod so kozmetični in frizerski saloni…in kilometri nakupovalnih ulic. Videz pomeni veliko. Popularen vic v Južni Ameriki se glasi: Kaj najboljša kupčija na svetu? Kupi Argentinca za kar je vreden in ga prodaj za kolikor misli da je vreden. Tega boste seveda slišali samo pri njihovih sosedih ?.
Cordero Patagonico – jagnjetina po patagonsko
Na skrajnem jugu pa se zdi, da se argentinska osebnost obrne kot palačinka – v skladu pokrajino, ki nas obdaja. Betonsko džunglo zamenjajo patagonska prostranstva, kavo pa topli mate v lično rezljanih tradicionalnih bučkah. Ljudje so tukaj bolj umirjeni in pristni nasmehi so del vsakdana. Mestne vrednote zamenjajo spontana prisrčnost, dobrodelnost, pomoč – gaučada. Tradicija domačih kavbojev – Gaučov je tu vseprisotna in lahko jo tudi okusimo na slastnih krožnikih.
Seveda pa je nesporni zmagovalec očarljivosti na jugu narava. Zrak se zdi kristalno čist in barve zasijejo v posebnih barvah. Ko pregleduješ fotografije tukajšnjih nacionalnih parkov se zdijo skoraj nerealne. A v Patagoniji te podobe še kako dobijo realno potrditev. Več o tem pa naslednjič.
Ana Mikoš
Foto: Aleksandar Gospić