Odgovor se skriva že v vprašanju.  Zastavljamo si ga namreč zato, ker Tadžikistana ne bomo našli na seznamih najbolj priljubljenih destinacij in v programih velikih agencij. Tadžikistan je dežela, kakršnih ni več. Dežela velikih potencialov in obetavne turistične prihodnosti, ki pa se še ni prav začela. In ko se bo, se bo v Tadžikistanu marsikaj spremenilo, ne nujno na bolje. Zato je obisk Tadžikistana edinstvena priložnost, da si ogledamo svet brez turistične mrzlice, gneče na trekingih, vrst za ogled znamenitosti, brez parkirišč, polnih turističnih avtobusov in pisano odetih skupin z vodičem na čelu in selfie sticki v rokah, brez velikim turističnim žepom prilagojenih cen in turističnim okusom prirejenih menijev, kjer gostoljubje še cveti brez preračunljivosti in kjer bo naša turistična prisotnost minila precej neopaženo. Na bazarju se bomo zlili z množico kupcev, v gorah nas bodo pastirice nasitile s svežim jogurtom, ker se tako pač ravna z gosti, v vasi nas bodo povabili domov na čaj in sveže pečeni kruh, saj smo popotniki, daleč od doma…

V Tadžikistanu ne bomo edini turisti. Znašli se bomo med okorelimi kolesarji na dolge razdalje, ki se prebijajo iz Evrope proti Kitajski in se že veselijo epskega pedaliranja v redkem ozračju Pamirske avtoceste. Mogoče bo mimo pribrzel Zvone Šeruga s štirideset let mlajšo miss Haloz na motorju. Zažvižgal bo Golico, preklel BMW in nas povabil na štamprle vodke ter izpuhtel v prostranstvu Centralne Azije. Morda bomo naleteli na par backpackerjev s tridesetkilskimi ruzaki, ki bodo ravno pešačili skozi prah Wakhanskega koridorja, ker jim je škoda denarja za džip. To pa je bolj ali manj vse.

Odgovor na naslovno vprašanje pozna vsak, ki je Tadžikistan že obiskal. Kakšen je za druge ne vem, vem pa zagotovo, da ni nikomur žal. Ravno nasprotno. Tadžikistan lahko razočara le tistega, ki mu gredo na živce zelo divja gorovja, izjemna zgodovinska in kulturna dediščina, odmaknjeni kraji, ki skrivajo številna drobna presenečenja, modro nebo nad pamirsko planoto, ki mu lahko s svojo sinjino konkurirajo le še bolj modra visokogorska jezera.

Kdor ne mara sveže pečenega kebaba ali umetelno pripravljenega riža zaliti s smešno poceni pivom, ali mu niso pri srcu slastne marelice in sočne lubenice, se naj Tadžikistana ogne v velikem loku. Kogar ne vznemirja potovanje po sledeh Svilene poti in skozi ožino Wakhanskega koridorja, ki je nekoč delil britanski imperij od ruskega (s Kitajsko v neposredni bližini), kjer pogled preko reke Pandž razkriva, kaj se dogaja v Afganistanu (pravzaprav nič posebnega), mu Tadžikistan iskreno odsvetujem. Še zlasti pa je dežela neprimerna za vse, ki niso ljubitelji visokih gora, epskih pogledov na sedemtisočake, razglednih prelazov in taborov na bregovih velikih in majhnih gorskih jezer in se zgrozijo ob pogledu na pastirico, ki ponuja velik kos v jurti pečenega kruha v eni in skledo svežega jogurta v drugi roki.

Za takšne je na seznamih želja in v programih agencij obilo ponudbe. Mi pa gremo v Tadžikistan.

Uroš Sever