Podala sem se v sredino vroče puščave. Glavno izhodišče, mestece Alice springs, je zadišalo po kmečkem zraku takoj, ko so odprli vrata letala. Totalni šok v temperaturi je bil, ko smo stopili na dobrih 55+ stopinj v rdeče žgoče osrčje. Tudi to se da preživeti, če veš, da te čaka en in edini – Uluru.
Domačini mu pravijo Puni. In ne glede na vse videno, je to res poseben in magičen kraj. Ne vem, če sem še kje na jutranjem pohodu doživela tolikšen razpon menjajočih se barv in kontrastov. Aborigini, ki nas peljejo naokoli pa so pravi zaklad informacij.
Ozemlje okoli Uluruja je razdeljeno na tri območja aboriginske kulture. Aborigini se imenujejo Ananu. Vsaka provinca aboriginov ima svoj dialekt, svoje zgodbe za kotičke in čisto brez težav se lahko kaj mimogrede tudi naučiš. Sicer imajo tudi svojo logiko – vsako stvar namreč poimenujejo po neki njeni značilnosti.
Aboriginska kultura nima zapisov, znanja in zgodbe so se prenašale ustno. Včasih je v Avstraliji živelo okoli 400 različnih kulturnih klanov Aboriginov in enako število je bilo tudi jezikov. Razdeljeni so bili kar na 254 aboriginskih držav. Ko so prišli Angleži, so jih začeli preganjati in pobijati, zaradi česar so se ustrašili za izgubo svojega znanja. Vsakdo v svojem plemenu je namreč nekaj dodobra obvladal ali poznal kakšno skrivnost. Če je bil ubit, se je to znanje s to osebo izgubilo. Zato so spontano in po sili razmer razvili prenos informacij znotraj klana glede na bistrost uma, znanje pa se deli na 6 nivojev. Podajali so ga s slikami, ki so jih risali v skale ter pesek in šele, ko si razumel prvi nivo, so ti razkrili drugega in tako dalje vse do šestega nivoja. Če si ostal na nekem nivoju, ti skrivnosti naslednjega nikoli niso zaupali. Vladala je moška in ženska hierarhija, vsak je vedel kaj je njegova naloga, znanja pa so se prenašala od starih staršev na vnuke. Vedno so preskočili eno generacijo. Imeli so različne svete kraje za moške in ženske, različne kotičke pod skalo za učenje in predajo znanja ženskam in zopet druge za moške. Moški niso poznali ženskih skrivnosti in obratno.
Ob aboriginskih pripovedkah, zgodbah in naukih dobivam mravljince po hrbtu – kot da se ti nauk narave razjasni in naenkrat se vse zdi zelo logično. Ne zavedajoč se hoje, pretečenega časa in vročega sonca.
Zgodba da zgodbo in dan se prevesi v večer. Sončni zahod v vseh odtenkih rdeče smo sredi te prostrane puščave pričakali s kozarčkom pijače v roki. Pa na zdravje na Uluru in na vse skrivnosti, ki jih skriva. Zvečer smo kar zunaj v spalkah opazovali mlečno cesto, šteli utrinke, srkali vino in zaspali na vročem pesku. Nepozabna izkušnja! Posebno doživetje med vsemi zvoki narave in noči. Poslušanje zgodb našega vodnika o kulturi, skrivnostih, plazilcih, dogodkih in mitih se je mešalo s toplim vetrom, zvezdami in dobro družbo okoli navideznega ognja sredi divjine. Pravega ognja nam namreč ni bilo potrebno kuriti, saj so tla kar žarela od dnevne količine sonca, ki jo je pesek srkal čez dan.
Naslednji dan smo se zopet zbudili zgodaj zjutraj in lovili sončne žarke na vrhu kraljevega kanjona. Utrujeni ampak srečni, smo raziskali še ta prelepi zaviti del skrivnostne zemlje Aboriginov in bili tako še delček bližje tej prečudoviti zgodovini tega kraja. S težkim srcem se odpravljam dalje. Puščava mi vedno pusti poseben vtis, mir, skrivnost in tišino, ki jo bom zagotovo še dolgo pogrešala, saj me čaka bolj obljuden del poti na zahodni obali.