Pristala sem v pisanem in živahnem La Pazu. Hribovito gorsko mesto Bolivije, ki vsak dan znova poskrbi za rekreacijski trening na ulicah. Toliko živahnosti in ekonomske pisanosti je v tem mestu, da lahko brez kančka slabe vesti tudi nekaj ur sediš v isti restavraciji in zreš skozi okno pa se bo svet odvijal in vrtel mimo in niti ena minuta ne bo ista.

Ustavim se pri gospodični z mandarinami. O ti si pa kot Cholita, me je ogovorila, ko sem izbirala sadeže. » Kakšna Cholita?«»Imaš nahrbtnik, močna ženska si. Dva nahrbtnika! To je znak lepe ženske, močne, privlačne,..« je hitela razlagati in mi sproti metala mandarine v vrečko. »Amiga (prijateljica), dovolj mandarin imam, hvala!« jo ustavim, preden bi potrebovala še tretji nahrbtnik za vse mandarine :). Mudi se mi naprej.

Nekaj dni kasneje…

Nekje na pol poti vzpona do hotela se ustavim pri gospe, ki je prodajala različne sladkarije.

Zaklepetava se in mi pove, da je Selina. Spomnim se na prodajalko mandarin in jo vprašam, kaj točno je znak žensk Cholitas. Najprej me je čudno pogledala, nato pa mi je počasi razložila.

»Me smo Casseras. Prodajalke. Tu v La Pazu smo Aymara ljudje. Cholitas pa so vse te lepe močne ženske.«

»A misliš vse te s pisanimi dekami na hrbtih, kjer prenašajo vse sorte stvari in tudi otroke?«, jo vprašam. Prikima. »Ja, vse te. Cholitas je ljubkovalno. Le glej, da ne boš kdaj rekla Cholita, ker to je pa žaljivka. Vse imamo dolge lase, na koncu spete s posebnimi okraski. Pri nas ti lase odstrižejo samo za kazen. Če narediš nekaj res groznega. Dolgi lasje so znak modrosti!»

»Pa so jih tebi že kdaj odrezali?«

»Ne. Tukaj imamo ženske dogovor med seboj, da se branimo, spoštujemo in si ne hodimo nagajat.«

Zanimalo me je, zakaj imajo toliko oblačil oz. toliko plasti kril na sebi.

Pa me gleda zvedavo in mi ponudi nek florestenčno rdeč sok v mini plastični vrečki. Ah, ne hvala, sem ok tudi brez tega, se ji zasmejim in odkimam. »Krila,« jo še enkrat spomnim.

»Me – lepe ženske (je ves čas povdarjala) imamo rade široke boke. To je znak zdravja, da lahko rodimo veliko otrok. Tudi do 10. Najlepši znak in najbolj seksi pa so bedra, močna bedra in lepe gamaše. Vse ženske vsak dan nesemo vse to kar vidiš na hrbtu nazaj domov. Veliko kilogramov. Zato so naše noge močne. Res močne in to je moškim tukaj všeč. Me smo pa ponosne na to. Krila pa so znak lepote. Tradicionalno oblačilo z minimalno 5 plastmi. S tem imamo mehkobo in poudarimo naše boke.«

Zakaj pa nosijo klobuke?

Pravi, da so okoli leta 1920 imeli v Boliviji neko manjšo kolonijo Angležev. A njihovi rojaki doma so sklepali, da tisti, ki živijo v Južni Ameriki, zaradi mešanih zakonov in ne ravno čistokrvne angleške krvi, izgledajo drugače. Po njihovi oceni so bili to ljudje z manjšo glavo. Zato so naredili serijo nekih moških klobukov, ki so jih namenili populaciji angleške manjšine v teh krajih. Seveda so kaj hitro ugotovili, da so klobuki premajhni in da je njihova logika napačna. Ker niso želeli izgubiti vložka, so začeli to prodajati kot modni dodatek k ženskam. Gabrijela je rekla, da ji je njena mama razložila, da ženske to nosijo tudi zato, ker s klobučki izgledajo večje, višje. Počasi pa je postal to tudi statusni simbol, skozi leta se je način nošenja klobukov malo spremenil. Če ga nosi naravnost/pokonci na glavi sporoča, da je poročena. Če ga nosi postrani, je vdova ali samska. Če ima pomaknjenega nazaj pa je …. Pa se zasmeji Gabrijela in pravi, tako jih pa ne nosijo.

Torej drage moje popotnice, če v Boliviji hodite z dvema nahrbtnikoma na ramah zagotovo delujete privlačno in sexi, ker ste močne ženske 😊 Če  želite dodati še kakšno sporočilo, pa si tukaj nabavite klobuček 🙂

Pozdrave v Slovenijo iz jesenskega La Paza,

Barbara


V Bolivijo se vračamo v poletju 2020 – program.