Treking KirgizijaKirgizija je idealen kraj za počitnice. Najbrž se komu ne bi zdelo tako. A gotovo nisem edini, ki ga Maldivi ne mikajo. Nekako mi je ljubše, da se v Biškeku zbašemo v maršrutko in se odkotalimo na road trip, ki bolj kot na Kerouaca spominja na legendarni Šijanov avtobus na poti v Beograd. Le brez temačnih tonov in zaključnega bombandiranja. In tako se vesela druščina sopotnikov skozi očarljive stepske pokrajine odpelje pestremu dogajanju naproti …

Kirgizija se kot turistična destinacija le počasi prebuja. Kljub temu med vsemi centralnoazijskimi državami vodi, kar se turistične infrastrukture tiče. Kar nam zagotavlja udobna prenočišča s čistimi rjuhami in vročim tušem, medtem ko bo treba na turistično gnečo še malo počakati.

Hotelov ni na vsakem koraku, a jih zasebne namestitve, ki jih spretno upravljajo lokalni CBTji (»Community Based Tourism«) v kombinaciji s tradicionalnim kirgiškim gostoljubjem, uspešno nadomeščajo. Da o jurtah niti ne govorimo. In kar je najbolj zanimivo: kirgiški turizem vodijo ženske. Madina, Aigilu, Ainura in Gulira so prave profesionalke, njihova angleščina je odlična (kar v Kirgiziji ni vsesplošen pojav), biznisirajo, organizirajo in so super zanesljive. Tudi krizni menedžement jim gre dobro od rok, če gre kaj narobe (kar običajno zakuhajo Kirgizi moškega spola).

Še najbližje Maldivom (a še vedno zelo daleč, Kirgizija je od morja najbolj oddaljena dežela na svetu) smo, ko se prevažamo ob obali jezera Issyk kul. Drugo največje gorsko jezero na svetu po površini prekriva skoraj tretjino Slovenije in brez težav nadomesti oddaljena morja. Sploh, ker je poleti voda prijazno topla in plaže prijetno mivkaste.

Gore KirgizijaA v Kirgizijo se nismo prišli kopat. Kirgizija je dežela gorovij. Na severu divji Tien šan ponuja košček gorske romantike sredi težko dostopnih visokogorskih širjav. Pogled na gladino jezera Ala Kul, ki se ne more odločiti kateri odtenek modro-zelene ji najbolj pristoji, je obvezna veduta kirgiškega planinarjenja. Do jezera na višini 3600 metrov ni enostavnega pristopa. A kdo si ga sploh želi? Petdnevni trekinški krog premore kar nekaj resnih strmin, vrh katerih smo nagrajeni s pogledi na okoliške ledeniške pettisočake. Zaključujemo pa v pravih gorskih toplicah (po kirgiško) ter nočitvijo v jurti.

Prav vseprisotne jurte pričajo, da Kirgizi še niso pozabili svoje nomadske preteklosti. Zložene prevažajo na prikolici in v nekaj urah je premično domovanje iz filca postavljeno kjerkoli. Tako ponosni so Kirgizi nanje, da je tunduk, odprtina na strehi jurte, postala del kirgiške zastave.

In kjer so nomadi in jurte, ne gre brez konj in džigitov. Jahanje je nedvomen vrhunec kirgiškega road tripa, ki se v mali vasici Kyzart, kjer nas čaka naša konjska čreda, sprevrže v horse trip.

Tako kot vse nejahače je tudi mene ob prvem obisku Kirgizije navdajal dvom, ko se je bilo treba povzdigniti v sedlo (ne prehitro, da se ne zvrneš na drugo stran, ne prepočasi, ker je konjski hrbet višji kot se zdi). A vsem, ki kakor jaz poznamo jahanje le z nastopov strumnih lipicancev, v tolažbo: v Kirgiziji jahanje ni elitni šport, konji pa ne muhast in razvajen končni rezultat preračunljive evgenike. Kirgiški konji so kot mopedi – priročno prevozno sredstvo, ki je vsakomur na voljo. A med konji in mopedi je velika razlika. Konji so velike čuteče živali, ki imajo svojo pamet in voljo. Prav spoznavanje svojega konja je eden od dveh glavnih čarov jezdenja. Drugi je seveda, ko ti iz mučnega kasa uspe čutečo, pametno in nevoljno žival spraviti v galop in se ti pod ritjo trpeče potresavajoči kas v hipu prelije v lebdeče surfanje. Dobrodošli med džigiti!

Kirgizija treking konjiKirgizija ponuja najhitrejši vstop v svet poskakujočih konjskih hrbtov in rahločutnih konjskih duš ter drznih stepskih jezdecev – džigitov, centralnoazijske verzije kavbojev, gaučev in kar je še mačo junakov, ki se bolje počutijo na konju kot na trdih tleh. Le da so med nami praviloma ženske tiste, ki se lažje zlijejo s konjsko dušo in samozavestno odvihrajo preko neskončne stepe – džigice torej.

Počitnic seveda ne more biti brez turističnih znamenitosti in dobre hrane. Kar se prvih tiče, v Kirgiziji ne pretiravajo. Ne bomo se izgubljali v neskončnih labirintih muzejskih eksponatov, niti zrli v mogočne loke mošej. A stolp Burana in karavanseraj Taš Rabat sta prvovrstni zgodovinski atrakciji. Prvi nas spomni, da je bilo področje Kirgizije v daljni preteklosti torišče pomembnih centralno azijskih civilizacij. Dobro ohranjeni karavanseraj v odmaknjeni dolini blizu meje s Kitajsko pa vzpodbuja domišljijo, da nas popelje skoraj tisočletje v preteklost. Služil je popotnikom na Svilni poti, globalnem trgovskem omrežju srednjega veka, ki je nekoč Centralno Azijo umestil v središče svetovnega dogajanja.

V Kirgiziji se bomo spet spomnili, kakšen okus imajo marelice, odžejali pa se bomo z vseprisotnimi lubenicami in melonami – Kirgizija je raj za ljubitelje sadja, kamor lahko prištejemo tudi sočne paradižnike in slastno solato šakarap. Mesofile navdušuje lepa izbira šašlikov, na kovinski palčki nanizanih kosov mesa, idealno zapečenih na mangalu oz. žaru. Za pravoverne je prva izbira baranjina, jagnjetina, ki se še posebej lepo topi v ustih. Kadar se jagnjetina ne peče na žaru, se rada znajde v družbi krompirja in čebule in se ji reče kurdak. Tudi njami! Kirgizi radi zalijejo svoje šašlike s (poceni!) kirgiškim pivom in vodko, mi pa ne bomo zamudili priložnosti, da poizkusimo kumis, slavno fermentirano kobilje mleko, polno zdravja. In za zaključek morda požirek kirgiškega konjaka.

Kirgizija kopanjePotem, ko se poslovimo od prijaznih gostiteljev v vasici Kyzyl Oi, se skozi Susamirsko dolino odpeljemo proti Biškeku in tako zaokrožimo naš road trip. V Biškeku nas čaka le še živahni Oš bazar z oreščki, suhim sadjem, začimbami, ulično hrano ter spominki preden poletimo proti domu.

Uroš Sever

———————————————–

Termin potovanja: 14. julij – 28. julij 2020

Program potovanja v Kirgizijo najdete TUKAJ.