Damavand bomo težko spregledali. Z višino 5.609 metrov najvišji vrh Irana in najvišji vulkan v Aziji tako impozantno štrli v nebo visoko nad okolico, da ga nemudoma prepoznamo, tudi ko ga vidimo prvič. Nenazadnje je drugouvrščeni Alam-Kuh kar osemsto metrov nižji. Iransko gorovje le na najvišjem vrhu preseže pet tisoč metrov in to krepko. In zelo verjetno je, da ga bomo prvič ugledali, ko se cesta začne spuščati proti Polurju, vasi v vznožju gore, kjer stoji naše prvo oporišče na višini 2.270 metrov.

Ker smo se pripeljali neposredno z letališča (in se izognili jutranji prometni gneči v Teheranu), se nam prileže močan iranski čaj v eni od obcestnih čajnic, nato pa si v planinskem zavetišču privoščimo krepak zajtrk v iranskem stilu. Obvezne so sveže kumarice in paradižnik ter mlad sir ter dough, jogurtov napitek z meto. Lokalni peki prispevajo sveže pečen kruh. Sledi počitek – kar nekaj ur spanja, kot se po nočnem letu spodobi. Zgodaj popoldne se z džipi odpeljemo skoraj tisoč metrov više do Gusfand sare, tabora pri opuščeni mošeji. Nekaj časa si ogledujemo izravnave, na katerih bi lahko taborili, potem pa se odločimo, da bo opuščena mošeja še najenostavnejša izbira za prenočišče.

Da nam kar se hrane tiče na Damavandu ne bo hudega, se izkaže, ko nam Abu Rahim, naš kuhar postreže z večerjo. Gorme sabdži je enolončnica iz mesa, stročnic in obilice omake iz zelišč. Boljšega v Iranu nisem jedel ne dotlej ne potlej. Ni manjkal niti dvobarven riž (običajen bel in obarvan z žafranom), posebno presenečenje večera pa je bil tahdig, slastna zapečena riževa skorja.

Ko nas je predvečerna igra svetlobe nagnala na fotografsko seanso v okolici tabora, smo dan z gorsko kulinarično ekstazo več kot uspešno zaključili.

Zjutraj je bil vseokoli nas vzpodbudno jasen dan, pred nami pa ne prav posebni napori. Po bogatem zajtrku smo zajeli sapo in odšpancirali navzgor po zložno vijugavi poti na višino 4.220 metrov, kjer stoji veliko novo zavetišče Bargah Sevom. Šlo nam je odlično, posebej še, ker je vsa naša prtljaga potovala navzgor na hrbtih mul. Zavetišče ima veliko jedilnico in prostorno spalnico, za hrano in posteljnino pa moraš poskrbeti sam. S toplimi spalkami, ki jih prenašajo mule ter Abu Rahimovo kuhinjo nam hudega ne bo.

Koča se je pospešeno polnila z domačimi pohodniki. Ti so nameravali izkoristiti konec tedna (v Iranu je prosti dan petek) ter v dveh dneh priti na vrh in nazaj. Kar je precej divji načrt, če se na izdaten pettisočak odpraviš brez aklimatizacije. Abu Rahim je od nekje privlekel ogromne kolčine marinade s piščančjim mesom. Ko je kose mesa začel natikati na palice, je postalo jasno, da se pripravlja iranska klasika – džudže kebab. Le da ni bilo jasno, kje bo postavil tradicionalni iranski žar mangal. Pa ja ne kar sredi koče.

Stari maček je že vedel kako in kaj. Nataknil si je puhovko in se odpravil ven, kjer je že dobro pihnil veter. Našel je zavetje in začel prekladati kamenje. Vmes je nasul oglja in zakuril. Čez pol ure se je miza šibila pod kopico rahločutno zapečenih kebabov. Pri sosednjih mizah so nekolikanj žalostno odpirali konzerve, a Abu Rahim je napekel dovolj za vse naokoli kot zapovedujejo iranske manire.

Naslednjega jutra se je koča izpraznila. Iranski planinci so odmarširali proti vrhu, mi pa smo se lagodno lotili razkošnega zajtrka. V načrtu smo imeli aklimatizacijo in nikamor se nam ni mudilo. Lagano sportski so lezli proti višini pet tisoč metrov in se vrnili v kočo, ki smo jo tokrat imeli skoraj samo zase. Iranci so sicer še pozno v noč kapljali s hriba, ali so prišli na vrh nismo preverjali. Aklimatizacijska tura nas je prepričala, da bo nam zagotovo uspelo.

Štartali smo zgodaj, saj je bil pred nami dolg dan. Kmalu je postalo jasno, kako bo potekal vzpon. Z lokalnima vodičema Alijem in Amirjem smo se dogovorili, da bosta z glavnino pospešila naprej, sam pa sem ostal zadaj z enim od udeležencev, ki je potreboval bolj preudaren tempo. Čakali se prav dolgo ne bomo, saj se ob rani uri hitro začneš hladiti. Tako sva lepo zložno pridobivala višino, oblečena sva bila ravno prav, ko je jutranji mraz zamenjal veter. Ni nama bilo ravno vroče, a tudi potila se nisva. Ko sva kar nekaj višine pridobila na južnem pobočju nad kočo, naju je pot usmerila desno proti vzhodu. Skozi labirint skalovja sva se prebila do vršnega pobočja. Tu se pot razdeli in pot izbiraš glede na to, v katero smer veter nosi žveplene pare iz fumarol, ki obkrožajo vrh. Najprej je kazalo, da bova šla po desnem kraku, a ko se je veter obrnil, sva izbrala levega, ki naju je pripeljal do skalnatega amfiteatra na vrhu. Tu sva padla v foto-seanso najinih sopotnikov, ki so jo občasno prekinile žveplene meglice iz vulkanskega podzemlja naše gore.

Ker je bil veter ugoden, smo sestopali najprej proti vzhodu. Tu je v vznožju vrha največja fumarola, ki se ji lahko približaš le iz zavetrne strani, saj puhti kot tovarniški dimnik. Ali in Amir sta se ji zelo previdno približala medtem ko smo zvedavi turisti nemudoma pozabili na nevarnost in repetirali svoje fotoaparate. Ko se je izbruh dima začel sumljivo obračati, sta vodnika zatrobila nemuden umik in odskakljala navzdol po melišču. Oklevajoče smo jima sledili, kot da nismo povsem prepričani, če polna pljuča žvepla odtehtajo dobro fotko. Seveda je ne in že smo vijugali proti zavetišču, kjer smo si obetali še en Abu Rahimov slasten obed in požirek (brezalkoholnega) piva.

Bili smo pridni in dovolj hitri, da smo prijetno polnih trebuhov zakorakali navzdol proti Bargah Sevom, kjer so nas že čakali prtljaga in džipi. Gnala nas je seveda misel na slastno večerjo v Sofre kane Ayaran v Teheranu in spokojno noč v hotelski postelji.

Na Damavand se odpravljamo spet septembra 2018…

…ali pa se nam pridružite na našem potovanju v Iran!

Uroš Sever

foto: Aleksij Kobal, Uroš Sever & Aleksandar Gospič (naslovna)